NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

24. POGLAVJE

Glasba se je slišala, ko sva z Nejcem hodila po poti proti šoli. Iz telovadnice so se svetile luči.
» Uff, so pa kar glasni...«, je rekel Nejc. Morda zato, da bi prekinil mučno tišino, ki se je naselila med naju vse odkar sva šla od doma.
» Ja. Saj so vedno.«, sem mu pritrdila.
Oblečena sem bila v rdečo oblekico, ki je segala do kolen. Bila je dokaj preprosta. Okoli vratu sem nosila zlato verižico, ki mi jo je Lidija podarila za moj rojstni dan, dve leti nazaj.
Nejc je nosil kavbojke in črtasto majico, ki se je lepo podala njegovim rjavim očem.
Bil je rahlo premočno nadišavljen, drugače pa je bil pravi lepotec.
Odprl mi je vrata, ko sva prispela do telovadnice. Naša telovadnica je imela svoj vhod, ki so ga komaj lani dogradili.
Odšla sva po dolgen hodniku in zavila v osrčje telovadnice.
Glasba je bila res glasna. Večina učencev je bila že tu. Plesali so in se noro zabavali.
Ob mizi s hrano je stala Maša. Oblečena je bila v temno modro oblekico, lase pa je imela spete v trden čop. Na njeni desni je stal Tadej. Nosil je svetlo modro srajco in preproste kavbojke. Bil je pravi lepotec. Maša se mu je ves čas nasmihala.
Ko me je zagledala, se je še bolj naamehnila in pohitela proti meni, pri tem pa pograbila Tadeja za roko.
» Hej.«, je veselo pozdravila, ko se je skozi množico prerila do nas.
» Hej.«, sem odzdravila in ošinila Tadeja s pogledom. Gledal me je in se nasmehnil, ko sta se najina pogleda srečala.
» Tale ples jim je res uspel. Zakon je.«, je veselo nadaljevala Maša, ki ni opazila napetosti, ki se je dogajala med nami tremi.
» Ja.«, sem ji kratko pritrdila.
» Tudi zapor že deluje.«, je nadaljevala in s pogledom ošinila Tadeja. Zapor je bil stalnica vsakega šolskega plesa. Prijatelji so tako lahko plačali in zaprli vanj parček.
Skratka povedal si dve imeni, plačal in te dve osebi sta bili noter zaprti sami deset minut.
» Res je.«, je pritrdil Nejc. Začutila sem njegov pogled na sebi in zardela.
» Gremo plesat ?«, je vprašal Tadej.
Maša je veselo vzkliknila ja, midva pa sva prikimala in jim sledila na plesišče.
Bilo je izredno zabavno gledati Nejca, ki se trudi plesati. Ples ni njegova najmočnejša stran, to je zagotovo.
Z Tadejem sva se med plesom približala. Zaprl mi je pot in sva skupaj plesala na zabavne ritme glasbe, ki pa so hitro ponehali.
» Sedaj pa fantje objemite dekleta. Ena nežna za vse zaljubljene !«, je zaklical dj izza svojih zvočnikov. Preden bi se lahko odmaknila me je Tadej privil k sebi. Objel me je in se začel zibati, kot ostali zaljubljenci okoli naju. Maše in Nejca nisem videla na plesišču.
» Maša bo...«, sem začela.
» Pssst. Pozabi nanjo.«, je zašepetal in me še trdneje ovil k sebi.
In za trenutek sem res pozabila. Bilo je izredno lepo. Bila sva samo jaz in on. Midva proti vsemu. Tako sem se počutila in tako sem čutila.
Pesem se je končala res prehitro.

Stopila sva iz množice in poskušala najti najina spremljevalca.
Po nekaj minutah sva ju našla. Sedela sta na leseni klopici, ter bila videti izredno nejevoljno.
» Aha, sta končala ?«, je rahlo jezno vprašala Maša.
» Ja.«, sem ji odgovorila. Glas se mi je zlomil, saj sem se ob njenem pogledu počutila kot da jo zelo izdajam.
» No, potem pa predlagam, da greva midva plesat.«, je rekla in pogledala Tadeja. Preden bi kaj rekel, ga je Maša že vlekla proti plesišču.
Usedla sem se na klopico k Nejcu.
» Res je nor nate.«, je odločno rekel Nejc.
» Ne ni.«, zardela sem in pogledala v tla.
» Ja je. Že dolgo ga poznam in vrjami, da ga še nikoli nisem videl tako dobre volje. Ti to počneš. Mislim, da ga samo ti lahko spravljaš v tako dobro voljo.«, čutila sem iskrenost in otožnost v njegovem glasu.
» Žal mi je.«, sem bleknila.
» Zakaj ?«, je vprašal in me pogledal.
» Da ti nemorem vračati čustev.«, sem iskreno odgovorila. Res mi je bilo žal, ampak srcu nemoreš ukazovati.
» Ne skrbi zame. Bom že prebolel. Dokler te imam kot prijateljico, sem čisto zadovoljen.«, nasmehnil se je in pogledal na plesišče. Tadej in Maša sta noro plesala, skupaj z vsemi ostalimi na plesišču.
» Zanjo bi te moralo bolj skrbeti.«, je nadaljeval in pokazal proti Maši.
Stisnilo me je pri srcu.
» Saj vem. Nebo razumela. Pa ne le tega s Tadejem. Tudi magije nebo nikoli razumela, kajne ?«, sem ga vprašala, čeprav sem odgovor že poznala.
» Ne. Najverjetneje ne bo.«, je iskreno odgovoril.
Zavzdihnila sem.
» Ti grem po sok ?«, je nenadoma vprašal. Pokimala sem.
Odšel je in izginil v množici.
Pogledala sem zopet k Maši in Tadeju. Videti je bila tako srečna. Tega ji nemorem uničiti.
Spomnila sem se dneva, ko sem jo spoznala. Bila je tako navihana in hkrati sramežljiva, da je takoj pritegnila mojo pozornost.
Dojela sem, da jo izgubljam. Izgubila sem svojo družino in zdaj bom izgubila tudi njo.

Sedela sem na klopici in srkala sok. Nejc je odšel z Matjažem. Maša je odšla na stranišče, Tadej pa je izpuhtek v množici.
» Lara ! Končno te najdem..«, pred mano je stala Manca. Bila je ena izmed najpopularnejših deklet na šoli.
» Pridi !«, je rekla in me pograbila za roko.
» Kam ?!«, sem kriknila. Vlekla me je med množico. Bila je presenetljivo močna.
Imela je dolge, ravne črne lase. Popolno postavo in temne rjave lase. Nosila pa je belo-zlato oblekico.
Kako ji uspe biti tako popolna ??
» V zapor.«, je mirno odgovorila.
» S kom ?«, sem panično vprašala.
» Z Tadejem. Res si srečnica.«, je odgovorila.
Srce mi je začelo pospešeno biti. Zelo pospešeno.
Prišli sva do fantovskih slačilnic. Dva učenca sta odprla vrata in Manca me ie porinila notri.
Po stenah so viseli srčki, drugače pa je bila slačilnica ista kot vedno. Imela je dve klopi, ki sta stali ob nasprotnih stenah. Dokaj skromno.
Tadej je sedel na eni izmed klopic.
» Končno.«, je rekel, ko me je zagledal in vstal.
» Kdo naju je zaprl ?«, sem nervozno vprašala.
» Jaz.«, je odgovoril.
» Kaj ?!«, sem rahlo preglasno kriknila.
» Je kaj narobe ?«, je nevedno vprašal.
» Seveda je. Kako si lahko ? Tukaj si z Mašo. On je tvoja spremljevalka.«, bila sem rahlo jezna in zmedena.
» Vem. Ampak zanimaš me ti.«, je odgovoril in stopil korak naprej.
» Oprosti, ampak prijateljici nemorem speljati fanta. Vse to med nama je bila ena velika napaka.«, govorila sem hitro, pri tem pa nervozno prestopala.
» Ne ni bila. To veš tako ti kot jaz. Rad te imam in neglede na to ali si priznaš ali ne, ti imaš rada mene.«, govoril je jasno. Njegova odločnost me je prestrašila.
Vrata so se odprla.
» Konec !«, je rekel eden izmed učencev, ki je prej odprl vrata.
Obrnila sem se in odšla ven. Tadej mi je sledil.
» Počakaj !«, je rekel in me prijel za roko. Duh se je sprožil. Oblil me je in stresel Tadeja.
» Au !«, je kriknil in spustil roko.
Nisem vedela, da sploh zmorem to.
» Če nočeš, da je še huje me pusti pri miru in pojdi k Maši.«, sem odločno rekla in se zopet obrnila, da bi odšla.
Zopet me je zagrabil za roko, me obrnil in poljubil. Nežno, kot je znal le on. Oblil me je ogenj, ki se je mešal z duhom. Drhtela sem pod njegovimi ustnicami.
» Lara !«, krik me je stresel in pretrgal vse čudovite občutke.
Zagledala sem Mašo, ki je objokano zrla vame.
Vsa sapa mi je ušla iz grla.
Nič ni več rekla, obrnila se je in stekla ven.

Ljubezen boli. To vsi vemo. Včasih v ljubezni naredimo stvari, ki jih ne bi smeli. Jaz bom zaradi nje, izgubila najboljšo prijateljico...Ne skrbi, ta zgodba ni še niti blizu konca. Beri naprej....

Amina