NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

38. POGLAVJE

Bila sem besna.
» Kako ga imajo ?«, sem skoraj kriknila. Ema me je presenečeno pogledala.
» Nevem. Dobili smo sporočilo.«, je pretreseno povedala.
Srce mi je noro bilo.
» A samo to so rekle, da ga imajo ?«, sem spraševala.
» Ne. Hočejo, da prideš na dogovorjeno mesto sama.«, je povedala.
» Prav. Šla bom.«, sem resno rekla.
» Ne neboš.«, je ostro povedala Damjana, ki je stala med vrati. Prej je niti nisem opazila.
» Kaj ?«, sem zmedeno vprašala.
» Neboš šla. Tveganje je preveliko.«, je odločno povedala.
» Tadeja imajo !«, sem kriknila.
» Vem. Ampak ti ga neboš reševala.«, je ostajala odločna.
» O pa bom.«, sem enako odločno odvrnila in vstala s postelje.
Močan val vode me je pribil na posteljo. Osuplo sem pogledala Damjano. Bila je resna in mrka.
» Damjana prekini urok, preden te poškodujem.«, sem svareče rekla, saj mi res ni bilo do igric medtem, ko je Tadej v nevarnosti.
Ni poslušala.
» Duh.«, sem šepnila.
Nemudoma me je oblil. Zapolnil vsak del in mi vlil energijo.
Počutila sem se močno. Tako močna nisem bila nikoli zadnji mesec.
» Lara ne drzni si !«, me je opozorila Damjana, ki je seveda takoj ugotovila kaj počnem.
Okoli mene se je ustvaril plašč energije, ki je prekinil Damjanin vodni val. Ustala sem in jo resno pogledala v oči.
» Moji mami si pustila umret v bitki, samo zato, da bi rešila neko trapasto magijo, ki ti je vedno pomenila več kot vse ostalo. Vedno je bilo najpomembnejše da obvarujemo magijo, za ljudi, ki so del te magije ti pa ni bilo mar. Meni pa je. Tadeja bom rešila in vseeno mi je, če tri sestre dobijo duha ali ne. Pomemben je on.«, moje besede so bile jasne, kot beli dan. Videla sem, da so jo močno pretresle.
Obrnila sem se in odšla skozi vrata. Ni me poskušala zaustaviti. Le gledala me je, ko sem odšla.

Zunaj je bila že trdna tema.
Stala sem za mizo v Damjanini hiši in s pogledi pregledovala zbrane ljudi.
Za mizo smo bili zbrani jaz, Nejc, Ema, Tina, Marina in v ozadju je stala tudi Damjana, ki pa je bila izredno nejevolna zaradi situacije.
Čez eno uro se moram dobiti s tremi sestrami. Moje srce je razbijalo kot noro.
» Si prepričana v to ?«, me je ponovno vprašala Marina.
» Ja.«, sem odločno odgovorila. Nisem bila pripravljena odnehati, dokler ne vidim Tadeja živega in zdravega pred sabo. Damjana je globoko vzdihnila in zavila z očmi.
Nisem se zmenila zanjo.
» Ampak nevarano je. Nemoreš, kar sama iti tja.«, je zaskrbljeno izjavila Tina.
» Vse bo vredu.«, sem ji rekla.
» Zelo so močne.«, je vztrajala.
» Ja so ja. Ampak jaz sem veliko močnejša. In kar je še pomembnejše, neizmerno sem besna.«

Skoraj uro kasneje sem stala na parkirišču pred mestno trgovino. Trda tema me je obkrožala. Tla so bila mokra od dežja, ki je padal pred uro in pol. Moje temne kavbojke in črna majica so se zlivale s trdo temo.
Bilo je tiho. Parkirišče je bilo oddaljeno od glavne ceste, vendar se je šum avtomobilov slišal iz daljave. Parkirišče je osvetljevala le ena stara svetilka, ki pa je svoje delo zelo površno opravljala. Moje oči so se komaj privadile na trdo temo.
Srce mi je razbijalo. Nervozno sem pogledovala okoli sebe.
» Smo malce nervozni ?«, zoperen glas je prihajal izza mojega hrbta.
Globoko sem vdihnila in se obrnila.
Stale so pred mano. Vse tri. Oblečene so bile v črno kot vedno. Dvomila sem, da imajo še kakšno drugo barvo oblačil.
» Kje je Tadej ?«, sem resno vprašala.
» Blizu.«, je siknila Fiomena. Pogled nanjo me je silil k bruhanju.
» Kaj hočete ?«, sem vprašala. Bila sem res besna.
» Saj veš kaj hočemo. Duha.«, mi je odgovorila in stopila korak bližje k meni.
Umaknila sem se nazaj. Elementi so se rahlo prebudili v meni. To so začutile.
» Nedvomno si močna.«, je mirno rekla Fiomena.
» Niti sanja se ti ne kako.«, sem odgovorila.
» Res škoda za tvojo mamico.«, je nadaljevala. Presekal me je boleč spomin.
» Imela je tako močno hčerko, pa vendar je morala uboga Lidija umreti v mukah. Pravzaprav je to že druga tvoja mamica, ki je umrla v mukah.«, je nadaljevala z glasom zadovoljstva.
» Utihni!«, sem tiho siknila.
» Še vedno se spomnim tiste noči pred petnajstimi leti...«, je nadaljevala. Spreletela me je močna čustvena bolečina. Stopila je korak bližje k meni. V vsakem trenutku mojs bede je uživala. Ta občutek jo je napajal.
» Spomnim se kako pogumno je Valerija stopila pred nas.«, njem glas se mi je gnusil. Ona se mi je gnusila.
» Mislila je, da te bo rešila za vse večne čase.«, njene besede so drezale vame in me z vsakim stavkom tudi ranile.
» Utihni.«, sem ponovno siknila.
» En urok. En samcata urok je bil dovolj, da je negibno padla na tla. Vsi so govorili o njeni moči, a jaz sem bila vedno mnenja da je šibka in naivna...«, nisem prenesla njenih besed.
» Utihni !«, sem besno zakričala.
Utihnila je in se nasmehnila.
» Pa ne, da se je mala deklica opogumila.«, je v smehu rekla Fiomena. Tudi njeni sestri sta se zlobno nasmehnili.
» Moja mamo si morda ubila, ampak imela je nekaj česar ti nikoli neboš dobila. Imela je duha. Duh je izbral njo, ne tebe in tvojih sester. Izbral je njo, ker izbira plemenite in najboljše čarovnice, ne pa šibkih vešč, ki so obsedene z močjo.«, govorila sem besno, a hkrati odločno. Fiomenin obraz se je pomračil z vsako mojo besedo. Njenih sester, niti pogledala nisem.
Desno roko je premaknila rahlo stran od telesa, ter razširila svojo dlan.
Močan veter je zapihal okoli mene. Vsak njegov sunek mi je povzročil močno bolečino. Rahlo sem kriknila.
Del mene, ki je pripadal zraku se je zganil. Obe svoji roki sem stegnila stran od svojega telesa in skrčila prste. Začutila sem povezanost s temi močnimi sunki. Lahko sem jih obvladovala. Ponosno sem se zravnala in jih obrnila proti Fiomeni. Ta se je sunkov spretno obranila.
Preden bi si lahko oddahnila, pa me je okoli trupa začela objemati močna plezalka, ter me zvezala skupaj. Pogledala sem proti Rini, ki je čepela na tleh in se z eno roko trdno držala tal. Trudila sem se izviti, a ni uspelo. Hotela sem priklicati moč zemlje, a se nič ni zganilo. Opazila sem Graciano, ki si je nekaj mrmrala v brado in strmela naravnost vame. Blokirala je moje moči.
Fiomena se je nasmehnila in stopila k meni. Njen obraz je bil čisto blizu mojega.
» Tako si naivna. Isto kot tvoja mama.«, je rekla z nasmeškom na obrazu.
Svojo dlan je položila na moje srce. Ovijalka, ki se me jr oklepala je tam naredila prostor za njeno dlan.
V trenutku, ko je položila dlan gor me je presekala nepopisljiva bolečina, ki mi je vzela sapo.
Trgala je duha iz mene. Čutila sem njegovo bohotenje pod površjem moje kože. Ne. Ne pod površjem kože. V mojem srcu. Duh je bil ves ta čas v njem. Duh ni le element, ampak je del mene.
Nov val bolečine me je presekal.
» Voda, zrak, zemlja, ogenj, duh...«, sem šepnila.
Ponovila sem besede skozi zobe, ki so bili stisnjeni od bolečine.
Ponovila sem jih znova in znova.
Voda me je oblila. Zrak je napolnil moja pljuča. Zemlja pod mojimi nogami je postala mehka in ovijalka je popustila. Ogenj se je razplementel. In duh  je v vsej svoji luči zaokrožil vse elemente. Ni bilo bolečine. Ni bilo trpljenja ali strahu. Bila sem jaz.
Slišala sem močan krik. Odprla sem oči, ki nevem kdaj sem jih pravzaprav zaprla in pogledala predse.
Fiomena je stala nekaj korakov stran in se držala za roko, ki jo je prej položila na moje prsi.
Tudi Rina in Graciana sta stali vzravnano in gledali vame.
» Vidiš, da nisem šibka. Sedaj pa mi povej, kje je Tadej.«, sem mirno in odločno spregovorila.
» Tadeja torej hočeš. Prav.«, je z nasmeškom rekla Fiomena in se držala za roko.
» Tadej pridi !«, je zaklicala v temo za seboj. Iz nje je stopila podoba.
Napolnilo me je olajšanje.
Tadej je stopil k Fiomeni. Bil je popolnoma resen.
Obrnil se je proti meni in takrat me je napolnila groza.
Njegove sinje modre oči, so bile popolnoma črne. Njegov obraz pa je bil bled in imel je temne podočnjake.
» Kaj ste mu storile ?«, sem v grozi vprašala.
» Rahlo smo ga spremenile.«, se je nasmehnila Gracianna.
» Iztrgale smo mu moči in ga rahlo uročile.«, je dodala Rina in se zasmejala, enako ostudno kot njena sestra.
» Ne. Tadej ?«, sem v grozi poklicala njegovo ime. Gledal me je brezizrazno in brez vsakega čustva.
Zlomilo se mi je srce.
Bes me je oblil in elementi so divjali v meni.
» Ne bo pomagalo, da ga kličeš. Ne sliši te in ne čuti. Spremenile smo ga v živega mrtvece.«, je spregovorila Rina v smehu, česar pa nebi smela storiti, kajti moj bes je dosegel vrhunec.
Vse elemente, vsa čustva sem usmerila vanjo.
Pogledala sem jo z ledenim pogledom in le tega nisem umaknila.
Njen smeh je zamrl in nadomestil ga je smeh. Kriknila je in padla na tla v bolečinah. Njeni sestri sta me nemudoma napadli, a vsak njujn urok se je odbil od mene.  Strmela sem vanjo. Zvijala se je na tleh in kričala. Začutila sem njeno moč. Začutila sem zemljo, ki je živela znotraj nje. Počasi sem si jo prisvajala. Čutila sem kako potuje od nje k meni. Posrkala sem vsak kanček njenr moči. V mukah je ležala na tleh in takrat, sem z vso svojo močjo udarila po njej, kot bi jo udarila z bičem. Njeni kriki so potihnili in negibno je ležala na tleh. Čutila sem kako je duh zapuščal njeno telo. Elementi v meni so se umirili.
Obstala sem in se zazrla v truplo pred sabo. Zaslišala sem krik.
» Neeeeee !!!!!«, bila je Griciana. Hotela je steči k mrtvi Rini, a jo je Fiomena ujela. In jo odrinila nazaj.
Tudi ta je osuplo strmela v truplo. Graciana je kričala in panično hlipala.
» Ti !«, je besno siknila in zapičila svoj pogled vame. Njen ognjen obesek je žarel. Fiomena se ni premaknila, le gledala je v mrtvo sestro.
Graciana me je poskušala napasti, ko so na parkirišče pripeljali trije avti.
Sestri sta se spogledali in minuto kasneje izginili, skupaj s Tadejem.
Rinino truplo je ostalo pred mojimi nogami. Groza se je zopet nakopičila v meni. Slišala sem kako so se vrata avtomobilov odprla.
» Lara ?!«, sem zaslišala Nejčev krik za sabo.
Pritekel je k meni in me objel.
» Hvala bogu, da si dobro.«, je rekel. Bila sem negibna in šokirana. Pogledal je na tla pred mano in groza je napolnila tudi njegov obraz. Stopil je korak nazaj in se zastrmel v truplo.
V truplo ženske, ki sem jo jaz ubila.

Smrt je konec vsakega živega bitja. Naj bo dobro ali slabo. Tisto noč sem vzela življenje. Sicer sem ga res vzela zelo slabi osebi, ampak vseeno sem ga. Ubila sem jo.

Amina