NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

34. POGLAVJE

Ura je bila tri zjutraj.
Čakali smo ob Tadeju. Skoraj vsi. Diego je ostal spodaj v baru. Morda se zaradi Nejčeve ostrine ni počutil dobrodošlega ali pa je enostavno potreboval cigareto.
Tadej se je zbudil dve uri nazaj in popil malo vode, ter nazaj zaspal. Ni imel vročine. Le utrujen je bil.
Res sem si oddahnila da je dobro.
Če samo pomislim kako nemočen je bil. Kako je Diego dvignil roke nad njim in je vzplementel ogenj.
Kar srh me spreleti.
Takrat pa sem opazila eno dejstvo, ki ga prej nisem.
» Ali lahko ostaneta pri njem ? K Diegu moram...«, sem vzkliknila in vstala s stola ob postelji.
» Ja lahko.«, je rekel Nejc in me presenečeno gledal. Tudi Tina me je presenečeno merila z očmi.
» Vredu.«, sem rekla in skoraj stekla skozi vrata.

Našla sem ga na balkonu, tam kot zadnič.
Stopila sem k njemu.
Presenečeno se je ozrl k meni.
» Uporabil si magijo !«, sem kriknila. Natakarica, ki je urejala mizo v bližini se je vzravnala in začudeno pogledala.
» Usedi se.«, bil je miren, kot bi moj izbruh pričakoval.
» Ne se nebom. Govori.«, sem besno rekla in upala na zelo dober izgovor.
» Nisem jim dal svoje magije.«, je mirno rekel.
» Kaj pa potem Graciana nosi okoli vrata ?«, sem vprašala. Spomnila sem se rdečega kamna iz katerega črpa moč ognja.
» Kamen z močjo ognja.«, je odgovoril.
» Če ji pa nisi dal svojih moči.«, sem rekla in ga zmedeno gledala.
» Nisem ji dal svoje moči. Dal sem ji moč mladega dekleta. Bila je nora name in vse bi naredila zame. Tudi dala svojo moč.«, ob besedah se je v meni nakopičil nepopisljiv bes.
» Izdal si Valerijo in še eno dekle ?«, sem besno rekla.
» Odvisno kako pogledaš na to. Rešil sem si kožo. Sama je bila naivna.«, hladen glas me je še bolj razbesnel.
Če nebi bilo okoli ljudi bi ga vrgla skozi balkon.
» Ti si gnoj od človeka.«, sem siknila.
» Skrbim zase. Tudi ti bi morala.«, ja rekel, kot da kar govorim nima pomena.
» Jaz nebi nikoli izdala ljudi, ki mi zaupajo.«, sem odločno rekla.
» Nikomur nesmeš zaupat.«, je ostro rekel. Ni imel prav. Lahko zaupam Nejcu, Tini, Marini in Damjani.
» Ne ! Ti nesmeš nikomur zaupat. Zaupanje je treba zaslužit, ti ga nikoli nisi. Navadni svinja si.«, tega moškega nisem spoštovala. Ni bil moj oče.
Del mene ga je sovražil bolj kot vse.
Le strmel je vame.
» Tako si ji podobna.«, je rekel in se nasmehnil.
» Da ne bi nikoli več spregovoril njenega imena iz svojih lažnivih ust !«, sem besno rekla.
Nič ni rekel.
Obrnila sem se in besno odšla. Vedela sem, da gleda za mano, a bilo mi je vseeno. Vsaka besede, ki je prišla iz njegovih ust je pomenila novo razočaranje.
Bogo dekle, ki ga je izdal. Uboga moja mama. Ta moški si ne zasluži živeti kot čarovnik. Ni vreden elementa, ki ga ima. Ogenj izžareva toplino, on pa izžareva samo hlad.

Vrnila sem se v sobo. Bila sem besno.
Tam sem našla Nejca.
Spal je na stolu, na katerem sem prej sedela jaz. Tudi Tadej je še vedno spal. Saj človek nemore reči kateri je bil bolj prikupen.
Nejc s svojimi rjavimi lasmi in prelepim nasmeškom, ki je izžareval prijaznost in toplino ali Tadej s svojimi svetlimi lasmi, vražjimi očmi in zlomljeno dušo.
» Nisi se odločila, je tako ?«, ob Tininem glasu sem se hitro obrnila. Opazovala me je.
» Kaj odločila ?«, sem vprašala.
» Nejcu si rekla, da ti je všeč Tadej, ampak v resnici se nisi odločila med njima. Neveš kdo ti je bolj všeč.«, morda sem potrebovala le te besede, da je postalo tudi meni jasno, da je to res. Nisem vedela kdo mi je bolj všeč. Včasih bi se o tem pogovarjals z Mašo. Tina je zadnje čase res prevzela njeno vlogo v mojem življenju, čeprav je ne bo mogla nikoli zares nadomestiti.
» Morda.«, sem tiho rekla. Nisem želela popolnoma izdati svojih zmedenih čustev.
» Mislim, da globoko v sebi itak že veš. Samo nočeš si priznati.«, je mirno rekla. Vedela je kaj govori. Škods da svojih nasvetov ni upoštevala tudi sama. Če bi jih bi sedaj s Matjažem že hodila.
» Nimam časa za vso to dramo.«, sem rekla in želela s tem poponoma zaključit pogovor.
» Ti že veš.«, je rekla Tina.
» Jaz grem domov. Tukaj me ne potrebujete, če pa me slučajno bi, me pokliči. Ok ?«, v odgovor sem ji le pokimala. Nasmehnila se je in odšla.
Sama sem se usedla na stol, ki je bil pri pisalni mizi in opazovala speča fanta.
Bila sta res popolna. Ampak kot sem rekla Tini, nimam časa za to dramo.
Enostavno nimam.

» Lara. Hej.«, prebudil me je glas, ter močno potresavanje. Odprla sem oči. Še vedno sem sedela na stolu pri pisalni mizi. Nisem bila prepričana kdaj sem zaspala. Pred mano je stal Nejc. Zmedeno sem ga pogledala in si šla z roko skozi lase.
Pogledala sem uro na steni. Bila je pol šestih zjutraj.
» Tadej se prebuja.«, je nenadoma rekel Nejc.
Hitro sem pogledala proti postelji. Tadej se je počasi premikal in odpiral oči. Videti je bil rahlo šibek.
Vstala sem in stopila k postelji. Nejc je zvesto stal za mano.
» Vedel sem, da me bo moj angel rešil...«, je hripavo rekel Tadej in se zazrl v moje oči. Pri tem je ukrivil ustnice v rahel nasmešek.
» Ja, ker tvoj angel, ki te ni sam vlekel iz igrišča do sem. In ki ni sam bedel ib tvoji trapasti riti celo noč.«, je siknil Nejc izza hrbta. Tadej ga je pogledal, kot bi se šele zdaj zavedal, da je poleg.
» Hvala Nejc.«, je rekel. Veliko bolj tiho kot zahvalo meni in tudi težje mu je šlo z jezika.
» Naslednjič ne pij toliko.«, sem siknila. Res nisem razumela kako se ga je lahko tako brezmiselno napil.
» Saj nisem prvič pil.«, je rekel.
» Reakcija nikoli ni bila tako huda.«, je še dodal. Ustnice je imel popolnoma suhe. Glas pa se mu je lomil.
Nejc je vzel prazno plastenko od vode jo trdno prijel in iz ene sekunde v drugo je bila polna vode.
Podal jo je Tadeju.
Ta je srknil požirek in pokimal Nejcu v zahvalo.
» Se spomniš še kaj od prejšnega večera ?«, sem vprašala.
» Ne. Samo tebe, ki si stopila med mene in tiste fante. Pa močne vročine. To je to.«, je rekel in srknil nov požirek.
» Skoraj si umrl.«, sem iskreno povedala.
» Ti si me rešila. Vem. Vedno me rešiš.«, je rekel, ter nežno prijel mojo roko. Njegove modre oči so kar sijale. Nejc je globoko vdihnil in izdihnil.
Izmaknila sem roko in zardela.
» Lara, kaj je to ?«, je vprašal Nejc.
» Kaj ?«, sem vprašala.
Obrnila sem se k njemu. Gledal je v steno nad pisalno mizo.
Iz stene so se začele oblikovati črke.
Sporočilo je bilo kmalu končano in kar sem prebrala me je streslo in mi naježilo kožo.
Vidimo, da si rešila fanta. Naslednjič, ko nas sreča ne bo imel take sreče. Vsi, ki jih ljubiš bodo umrli če nam ne predaš duha.
Postalo mi je slabo.
Moje sanje so bile sporočilo.
Tri sestre so napadle Tadeja in napadle bodo tudi vse, ki jih imam rada. 
Sranje.

Grožnja je postajala iz dneva v dan hujša. Ampak prisegla sem, da se nikomur ne bo zgodilo nič hudega.

Amina