Le prijateljstvo?

1. Poglavje

Blair Posey je stopila iz vlaka in se razgledala okoli sebe. Postaja je bila še v slabšem stanju kot je pričakovala. Strop je prekrivala pajčevina, stena pa je bila obložena s plesnijo. Kislo se je nasmehnila, ko je skozi rumeno steklo na vratih zagledala strica Berta in teto Gertrudo. Stala sta ob starem modrem poltovornjaku. Gertruda je bila oblečena v nedeljsko obleko s cvetličnim vzorcem, nosila je črne čevlje, okoli vratu pa je nosila ogrlico iz biserov za posebne priložnosti, ki jo je dobila za obletnico poroke. Tudi Berta je prepričala, da se je oblekel v nedeljsko obleko in si zloščil čevlje. Globoko je vdihnila in stopila skozi vrata. Za seboj je vlekla kovček, v roki pa nosila težko torbo. Takoj ko je izstopila je Bert vzel njeno prtljago, Gertruda pa jo je zadržano objela. Izmenjali so si nekaj vljudnostnih besed, nato pa med vožnjo bolj ali manj molčali. Da bi prekinila mučno tišino je Gertruda začela klepetati o kosilu, ki jih je čakalo doma. Blair se je kosila vse prej kot veselila. Tisti dan je sicer pojedla le žitno ploščico in popila kozarec soka, a od živčnosti jo je stiskalo v želodcu kot bi pojedla celo nutellino torto.

Vožnja je trajala dvajset minut, a vsem se je zdelo kot bi se vozili celo večnost. Zadnjih pet minut je celo Gertruda prenehala s čvekanjem in Blair se je končno lahko nehala pretvarjati, da jo zanima kaj je v juhi, ki jo ima Bert najraje. Olajšana je izstopila iz avta, ki je bil pretirano odišavljen ter vdihnila svež podeželski zrak. Teti je sledila v hišo, stric pa je za njo prinesel prtljago. Odložil jo je v majhni a svetli sobici v zgornjem nadstropju, Blair pa je ta čas počakala v veži.

Spomnila se je na veliko stanovanje v središču New Yorka v katerem sta živeli z mamo Liano in po hrbtu jo je zmrazilo. Ni mogla verjeti koliko se je spremenilo v zadnjem mesecu odkar je mama spoznala novega fanta Felixa, čednega Portugalca, ki jo je odpeljal na triletno križarjenje na svoji jahti. Mama je vrat na nos oddala stanovanje, Blair pa poslala k svoji 20 let starejši sestri v majhno mestece brez imena. Tu naj bi počakala na mamino vrnitev in v tem času končala srednjo šolo ter se pretvarjala, da se bo po treh letih vrnila v Manhattan in živela naprej, kot da se ni nič zgodilo. Čeprav bi lahko bila upravičeno jezna na mamo, ji ni mogla zameriti. Zgodaj je imela otroka, se razšla z možem, ki je alkoholik in pri 34 letih spet začela uživati v življenju.

Blair je iz razmišljanja zdramil tetin nežni glas. »Oh ljubica, ne stoj pred vrati, le vstopi. To je sedaj tudi tvoja hiša.« Hitro se je nasmehnila in poskušala pozabiti na mamo. »Najlepša hvala, teta Gertruda.«

»Oh, lepo te prosim, kliči me Trudy!« se je zasmejala teta in Blair ji je, tokrat s pristnim nasmehom, sledila v kuhinjo. Takrat je prvič pomislila, da se ji morda celo ne bo podrl cel svet, ki ga je poznala.

Ta občutek je trajal vse, dokler po odličnem, a zelo kaloričnem kosilu, ni prižgala televizije. Ko je po desetih minutah preklapljanja programov ugotovila, da ima na voljo le pet različnih, se je razočarana odpravila v sobo. Prigovarjala si je, da bo vse v redu in da se bo že navadila novo okolje, saj je vendar prilagodljiva. Čustvena pregrada je zdržala vse dokler ni zaprla vrat sobe, ki naj bi bila njena spalnica. Tedaj se je sesula na posteljo in med solzami zaspala.