Le prijateljstvo?

51. Poglavje

Ko se je Blair tistega jutra zbudila, je lilo kot iz škafa. Obrnila se je k Alexu, ki je mirno spal ob njej. Tako miren je bil, da si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. "Zdaj vem kako se počutijo slavni, ko jih nekdo vedno opazuje." je zamrmral Alex in se nasmehnil. "Mislila sem, da še spiš." je rekla in ga poljubila, nato pa se skotalila na drugo stran postelje ter vstala. "Kam greš?" Končno je odprl oči. "Naredit to, kar ti storiš vsako jutro." mu je odgovorila in presenečeno jo je pogledal. "Delat greš sklece? Tole grem pa gledat." Zasmejala se je ter pograbila blazino in jo vrgla vanj. "Ne, bučman. Zajtrk grem pripravit. In nisem vedela, da delaš sklece." Nasmehnil se je. "Tole je pa še boljše. Saj ne delam sklec, toda ne vem zakaj si bila tako presenečena, ko sem rekel, da jih." Pokazal je na mišice na svojih rokah in se za narejeno užaljenostjo obrnil stran. "Ker te še nisem videla delati sklece." je pojasnila, a od njega ni dobila odziva. "Ti se kar kujaj. Omehčal se boš takoj, ko spečem jajca za zajtrk." Resno jo je pogledal. "S slanino?" Zasmejala se je in odšla iz sobe. "Hej, nisi odgovorila!" je zaklical za njo.

Nekaj minut pozneje, ko sta jedla jajca s slanino, je zazvonil telefon. "Ali bova lahko enkrat pojedla zatrk brez, da nekaj piska?" je vprašal Alex ter zavil z očmi, Blair pa je vstala ter se oglasila. "Živjo mami. Zatrk jeva." Alex je še naprej žvečil slanino. "Samo trenutek." je rekla Blair po nekaj sekundah tišine. Pokrila je mikrofon z roko ter proseče pogledala Alexa. "Želi, da bi šla z njo in Felixom na kosilo. Prosim, prosim, prosim, reci, da greš z mano." Alexu je vilica zastala na poti do ust in igrivo jo je pogledal. "Kaj imam jaz od tega?" Pokazala mu je jezik. "Odlično hrano in mojo družbo." Nasmehil se ji je. "Le totalen idiot bi se odrekel tej kombinaciji. Seveda grem." Pomežiknil ji je in vidno se je oddahnila. "Halo? S sabo bom vzela tudi Alexa." je rekla v slušalko. Z mamo sta se dogovorili še zadnje podrobnosti, nato pa se je vrnila za mizo. In ugotovila, da je njen krožnik skoraj prazen. "Jajca so se hladila." je v svojo obrambo rekel Alex in opravičujoče skomignil z rameni. Zasmejala se je in zmajala z glavo, on pa je vstal in ji šel skuhat kavo. Čez nekaj minut se je vrnil s skodelico in piškoti. "Zakaj si tako živčna glede kosila z mamo in Felixom?" Zmajala je z glavo. "Saj nisem." se je poskušala izgovoriti. "Ne laži, predobro te poznam." ji je odgovoril ter pomignil proti njeni roki, kjer je vrtela zapestnico. Zavzdihnila je. "Ne vem... Morda zato, ker se bojim, da bi bilo kot pri njenem prejšnjem partnerju ali pa se enostavno bojim, da bom izgubila mamo." Vstal je ter stol premaknil k njej in jo pomirjujoče prijel za roke. "Hej, vse bo v redu. Felix se mi zdi vredu in niti približno ni bil videti pijan, ko sta bila tukaj. Liana pa bo vedno tvoja mama. Ne glede na vse, ji ti pomeniš največ, na prvem mestu si. Felixa najverjetneje res ne boš sprejela kot očeta, pa ga tudi ne rabiš, saj te oče čaka v svoji delavnici. Toda zagotovo želiš, da je tvoja mama srečna, kaj ne?" Pokimala je in se stisnila k njemu. "Hvala ti Alex. Ne vem kaj bi brez tebe." mu je odgovorila. "Upajva, da nikoli ne bova izvedela." je odgovoril in jo poljubil.

Kmalu za tem sta odšla nazaj v sobo in Blair se je s knjigo v roki zleknila v fotelj. "Škoda, ker dežuje. Z veseljem bi se nastavljala sončnim žarkom na plaži ali vsaj na vrtu." Alex je skomignil z rameni in v roke vzel skicerko ter sedel na posteljo. Čez nekaj časa je Blair dvignila pogled s knjige in opazovala Alexa. Pramen las mu je ušel na obraz, on pa je zbrano gledal v skicerko ter s svinčnikom hitel po papirju. "Kaj rišeš?" je vprašala ter želela vstati. "Ne premikaj se." je zamrmral in risal naprej. Začudeno ga je pogledala. "Samo minuto še počakaj." je rekel, ona pa ga je ubogala in mirno obsedela na mestu. Izpustil je svinčnik in si kritično ogledal izdelek. Še nekaj je popravil, nato pa ji pokazal kar je narisal. "Čudovita je!" je vzkliknila Blair. Narisal je njo med branjem. Ujel je njen pogled, izgubljen v zgodbi in njeno čelo, ki se je v napetem delu knjige nagubalo. "Ne, ti si čudovita." je rekel in se nasmehnil. "Ti pa si malo preveč pocukran." je rekla in se zasmejala in legla poleg njega ter ga poljubila. Stisnil jo je k sebi in noge je ovila okoli njega. Sedela sta objeta in se poljubljala dokler nista oba ostala brez sape. "Morala bi se pripraviti za kosilo." je zašepetal z ustnicami pritisnjenimi ob njene. "Res je." Mu je potrdila in ga še naprej poljubljala, dokler ni zazvonil telefon. Zavzdihnila je in se skotalila iz njegovega naročja ter sprejela klic. "Blair? Kdaj prideta?" je vprašala mama in Blair je ne vede zardela. Rahlo se je odkašljala preden je odgovorila. "Čez deset ali petnajst minut bova odšla proti hotelu." je rekla. Liana se je strinjala in odložili sta slušalko. Blair se je hitro stekla preobleč in naličit in čez deset minut je bila pripravljena. "Alex, iti morava!" je vzkliknila, ko je ugotovila, da še vedno leži na postelji, prav tam kjer ga je pustila. "Ne skrbi, že grem." je rekel in nase navlekel majico in stopil pred njo. Sklonil se je in se zraven poredno smehljal. "Nimava č..." je zamrmrala, a še preden je dokončala misel, je njene ustnice objel s svojimi. "Imava še dve minuti preden pride taksi." je zamrmral. "Grozen vpliv si." z muko ga je odrinila in se zasmejala ter si stekla obut sandale. Alex je gledal za njo. Nosila je modro obleko, lasje pa so ji poplesavali, ko je tekla. Spomnil se je dne pred nekaj meseci, ko ji je v njeni sobi zapel zapestnico iz školjk. Tudi takrat je nosila modro obleko, toda sedaj je izgledala še boljše kot tedaj. Zdelo se mu je, kot da blesti. Bila je v mehurčku sreče in ljubezni in bila je čisto njegova.
"Alex! Taksi je tu!" je zaklicala izpred vhoda. "Že grem!" Stekel je k njej in sproti v hodniku pograbil dežnik. Blair ga je že čakala v avtu.