Le prijateljstvo?

17. Poglavje

Po treh urah ga je iz razmišljanja prebudil dež. Opazil je, da je že trdna tema in da ga objema gosta megla. Vstal je in si stepel mah iz hlač. Stekel je po ulicah do pekarne, kjer je pustil motor. Odpeljal se je domov, vstopil čez garažo in se vrgel na posteljo. V roke je vzel knjigo Igre prestolov in začel brati. Zaspal s knjigo v roki.

Hodil sem po ogromnem gradu. Nikjer ni bilo žive duše a grad ni bil zapuščen. Gorele so sveče, hodnike so krasile vaze s cvetjem. Tla so bila prekrita z belo preprogo. Pogledal sem stene, ki so jih krasile fotografije. Na prvi je stala ženska, ki je v naročju držala novorojenčka, na drugi je svetlolasi deček naredil prve korake, na tretji... korak mi je zastal. Prepoznal sem žensko na sliki, dojenčka ki ga je držala in prostore v katerih so bile posnete fotografije. Prikazovale so moje življenje. Hodil sem naprej in gledal. Iz fotografiji je vame zrl brezskrben in srečen deček, ki je dobil svojo prvo desko za surfanje. Nasmehnil sem se. Nekoč sem oboževal jahanje valov. Ogledoval sem si podobe iz svojega življenja. Pogledal sem v tla in opazil, da se je preproga obarvala rdeče. Bila je prepojena s krvjo. Nisem hotel naprej, vedel sem kakšne podobe me čakajo na stenah. Obrnil sem se in želel steči nazaj, a tal za mano ni bilo več. S sklonjeno glavo sem stekel naprej po hodniku in pritekel do težkih lesenih vrat. Z vso silo sem prijel kljuko in vrata povlekel k sebi s tako silo, da so skoraj zletela iz tečajev. Vstopil sem v sobo. Na sredi je stal razbit avto v plamenih. Iz avtomobila se je lil potoček krvi, ki je tekel pod vrati in obarval preprogo. Z grozo sem opazoval prizor pred sabo. V razbitinah avtomobila ta bila ujeta moja starša. Bila sta mrtva. Stekel sem proti vratom na nasprotni strani sobe in opazil, da jokam. Prijel sem kljuko naslednjih vrat in vstopil v naslednji prostor. Obdala me je čista tema. Tipal sem po steni, da bi našel izhod a bila je polna iglic. Počutil sem se ujetega, kot nekaj mesecev po smrti staršev. Iskal sem vrata, ki bi me osvobodila. Roke sem imel že čisto popraskane, ko sem končno zatipal zapah. Odprl sem vrata in pred mano se je odprla največja in najsvetlejša dvorana. Na sredi je stal kovinski prestol, objet v plamenih. Na njem je zvezana sedela Blair in ogenj jo je žgal po koži. Stekel sem k njej in srce mi je razbijalo v prsih. Strgal sem vrvi in jo potegnil iz gorečega prestola. Objeta sva stala na sredi dvorane in okoli naju je nastal goreč obroč. Nisem vedel ali sem jaz rešil njo ali je ona rešila mene.

Prebudil se je ves preznojen. Pred seboj je podržal roke, ki so se tresle. Stisnil jih je v pesti in globoko vdihnil. Vedel je, da ne bo mogel zaspati nazaj, zato se je stuširal, preoblekel in z motorjem odpeljal k Blair.