Le prijateljstvo?

53. Poglavje

"Blair, zbudi se...." jo je poklical nežen glas. "Blair, čas kosila je že." Nekaj je zamomljala in se obrnila na  drugo stran. "5 minut." je tiho rekla. "To si rekla pred desetimi." Odprla je oči in zmedeno zamežikala. "Kako sem prišla do postelje?" Alex se je zasmejal in ji z obraza odmaknil lase. "Zaspala si v taksiju, odnesel sem te sem." Zastokala je in glavo potisnila v blazino. "Lahko nehaš biti tako čudovit?" Stresel je z glavo. "Nemogoče. Iz mene izvabljaš le najboljše." Nasmehnila se je in ga poljubila, nato pa se skotalila s postelje. "Pridi, greva skuhat kosilo." je rekla in nagajivo se je zasmejal. "Ura je šele 5 zjutraj, nič ne bo s kosilom. Želel sem te le zbuditi, da bi te nekam odpeljal." Zavila je z očmi in poskušala zadržati nasmeh. "Upam, da bo vredno mojega spanca." Pokimal je in ji pomežiknil. "Boš videla, všeč ti bo. Obleci se v kopalke in pridi pred vhod." Stekel je iz sobe preden bi lahko ugovarjala ali ga izprašala kam gresta. "Prehitro sem rekla, da nehaj biti čudovit." je zamrmrala sama pri sebi in se zasmejala. Hitro je oblekla kopalke in obleko ter stekla pred vhod, kjer jo je čakal s torbi na rami.

Deset minut pozneje sta stala na plaži in Blair je očarano zrla v nebo. "Mislim, da še nisem videla bolj čudovitega vzhoda..." je rekla in opazovala, kako se je nebo počasi prebujalo. "To je le prvi del." Prijel jo je za roko in stekla sta po mivki do majhnega ribiškega čolna. "Alex, ali sploh smeva to?" ga je vprašala, ko je vanj odložil torbo in ji ponudil roko, da bi vstopila. "Najbrž ne." je brezbrižno rekel in namenila mu je resen pogled. "Pomiri se." se je zasmejal. "Poznam lastnika in prosil sem ga, če si lahko za nekaj časa sposodiva čoln." Zavila je z očmi in sprejela ponujeno roko. Alex ga je odrinil od obale in skočil noter, nato pa prižgal star motor in odpeljala sta se do majhnega otočka. "Je to najin cilj?" Alex se je zasmejal in zmajal z glavo. "Skoraj. Pridi." Spet je vzel torbo in njeno roko ter odšel v gozdiček palm. "Upam, da vsaj ti veš kam greva." je rekla Blair in se zasmejala. Poljubil je roko, za katero jo je držal in nadaljeval pot.
Deset minut pozneje sta se ustavila in Alex ji je naročil naj zapre oči. "Še malo pa bova tam. Samo previdno stopaj in ne kukaj." Prikimala je in počasi hodila za njim. Pod sabo je čutila trdo in strmo podlago in nekajkrat bi padla, če je Alex ne bi držal. "Bova kmalu tam?" je vprašala. "Potrpi še minuto. Sva že tu." Ustavila sta se in izpustil je njeno roko. Slišala je le šumenje in premikanje. "Sedaj lahko odpreš oči."
Stala sta na vrhu hribčka sredi gozda. Očarano je zajela sapo. Razgled je bil čudovit, a to še ni bilo vse. Alex je po tleh pogrnil mehko odejo in jima pripravil zajtrk. "Dober tek." je rekel in se zasmejal. Navdušeno ga je objela in poljubila. "Se je splačalo vstati?" je zamrmral ob njene ustnice. Pokimala je in se nasmehnila. "Hvala ti." Sedla sta k zajtrku. Vse se je zdelo čudovito in uživala sta kot že dolgo ne. "Želim si, da bi lahko za vedno ostala tu." je rekla Blair in obraz nastavila soncu. Alex se je nasmehnil in jo opazoval. "Spoznala sva se po čudnem naklučju in od takrat si polepšala vsak moj dan." ji je tiho rekel in jo poljubil. Stisnila se je k njemu skupaj sta opazovala pokrajno okoli sebe. To je bil njun mali raj.

Ko sta se v času kosila vrnila k čolnu, je Blair zazvonil telefon. "Tako mi je žal ljubica. S Felixom sva njegovo barko pustila na Portugalskem, ko sva letela sem in izkazalo se je, da je prišlo do zapletov s privezom. Že danes se bova morala vrniti." je v eni sapi zdrdrala Liana. Blair je nekaj časa tiho stala in ni vedela kaj naj reče. Z mamo je bila tako malo časa, pa mora spet oditi. "Si vredu?" jo je nežno vprašal Alex in jo stisnil k sebi. Pokimala je in se odkašljala. "Sva se pa vsaj videli. Kdaj gresta?" je vprašala mamo. "Čez dve uri in pol imava let. Upala sem, da bi se prej lahko srečali." Pogledala je Alexa. "Kako hitro lahko prideva do letališča?" Pomislil je in hitro odgovoril. "Če se ne ustaviva doma in pohitova, v približno 45 minutah." Nasmehnila se je in mami sporočila, da prideta, nato pa skočila v čoln.

Tri četrt ure pozneje sta vsa zadihana pritekla na letališče, taksi pa pustila v, prometnem zastoju. Liana in Felix sta jima že od daleč mahala in Blair je mami takoj planila v objem. Vsi skupaj so odšli na kavo v bližnji lokal. Liana in Felix sta se Blair v eno opravičevala, ta pa ju je prepričevala, da je v redu. Ne glede na to, kako ji je bilo hudo, je vedela, da nimata izbire.

"Tako te bom pogrešala! Pazi nanjo, Alex..." Liana je tesno objemala hčer, po licih pa so ji tekle solze. Tudi Blair je jokala. Mamo je dobila nazaj za komaj nekaj dni, pa je spet odšla. Ko so vsi končali s poslavljanjem, sta Liana in Felix odšla proti varnostnemu pregledu, Blair pa se je stisnila k Alexu, da je njegova majica upijala njene solze. Dvignil ji je obraz in jo poljubil, nato pa stisnil k sebi, da bi se pomirila. Pet minut sta stala objeta, za tem pa odšla proti hiši, sproti pa se ustavila še na pici in sladoledu.
Pozno popoldne sta končno prispela in se zgrudila na sedežno. "Mislim, da danes nikamor več ne greva." je utrujeno rekla Blair. "Filmski maraton?" jo je vprašal. Prikimala je in Alex je skočil pokonci in stekel v kuhinjo po kokice.  Zasmejala se je in ta čas izbrala film. "Bom moral še po robčke?" je udan u usodo vprašal, ko se je vrnil. Blair je odkimala. "Samo zate sem izbrala akcijo." Zadovoljno se je zleknil poleg nje in pritisnil tipko za predvajanje. "Kakšno srečo imam, da imam tebe." je zamrmral s polnimi usti kokic in Blair je spet planila v smeh. "Ali pa jaz tebe..."
Filme sta gledala do večera in še sama nista vedela, kdaj sta zaspala. Alex je opazoval spečo Blair. Vsa žalost glede Lianinega odhoda je minila, toda nad njim je še vedno viselo polno vprašanj. Vedel je, da se bosta prej ali slej tudi sama morala vrniti. Toda ali se je pripravljen še enkrat odreči domu? Če bi ostal tu, ali bi se bil zmožen ločiti od Blair? Bi morda lahko tudi ona ostala tu? Zmajal je z glavo in pregnal vprašanja. "Tukaj in zdaj..." si je šepnil. O tem bo razmišljal, ko pride čas za to.