Le prijateljstvo?

5. Poglavje

Bert je jezen sam nase sedel za mizo, Trudy pa je korakala gor in dol po kuhinji. Oba sta bila zaskrbljena zaradi Blair. Bert ni mogel priti ponjo takoj po pouku, ker je njihova krava skotila in zaradi težav se je proces zavlekel dokler se ni nevihta že čisto razbesnela. Vedel je, da v takem vremenu ne sme voziti in le upal je, da je Blair počakala v šoli ali knjižnici. Z ženo sta že uro živčno čakala, da bi se nevihta polegla, a na žalost se je le stopnjevala. Iznenada je zazvonil telefon in Trudy je kar stekla v dnevno sobo. Po petih minutah se je mirno vrnila v kuhinjo. »Blair je klicala. Pravi, da je z njo vse v najlepšem redu in da je odšla domov z nekom iz šole. Pojasnila sem ji zakaj te ni bilo in pravi, da ni jezna.« je rekla in obema se je iz srca izvalil velik kamen. »Pri komu pa je? Takoj, ko bo nevihta pojenjala bom šel ponjo.« »Oh, to pa nisem vprašala.«

Ko je odložila telefon se je Blair ozrla okoli sebe. Opazila je, da je Alex v tem času nekam odšel in da je sama. Stopila je k ogledalu, ki je viselo na omari. Mokra oblačila so se ji še vedno lepila na kožo in počasi jo je začelo zebsti. Počutila se je zanemarjeno, še posebej v primerjavi z Alexom. Ni razumela zakaj se skriva pod kapuco. Sprva je mislila, da je sramežljiv in nedružaben in da s kapuco le odganja ljudi, a zdel se ji je dovolj samozavesten in tu, v njegovi sobi, je izgledalo kot da ga njena bližina ne moti temveč celo zabava. Še posebej, ko navrže kakšno opazko o njej. Namrščila se je. On se je njej zdel kot filmski zvezdnik, ona njemu pa kot premočeni pudelj z obrazom, rdečim kot rak.
Alex je iz kuhinje svoje babice v sobo prinesel vroč kakav in piškote. Pladenj je odložil na nočno omarico in pogledal Blair. Opazil je, da je še vedno premočena in da se rahlo trese. Stopil je do nje in odprl omaro. Sproti se jo je ne namerno dotaknil z roko in stopila je korak nazaj. Zasmejal se je in iz omare povlekel pulover. »Saj te ne bom pojedel. Na, preobleci se, da se ne prehladiš.« Odmaknil se je in se vrgel na stol tako, da je bil proti njej obrnjen s hrbtom. Zahvalila se je in preoblekla, mokre obleke pa obesila na radiator. Bil je visok in njegov pulover ji je segal do kolen. Sedla je na rob postelje in ga opazovala z ocenjujočim pogledom. »Zakaj si prijazen do mene?« »Bi raje videla, da te postavim nazaj na dež?« opazil je, da je živčna in da kar naprej vrti zapestnice. »Ne, ampak še vedno mi ni jasno. V šoli si me ignoriral in komaj si se predstavil, zdaj pa si me odpeljal v svojo sobo in mi posodil pulover.« Spet je zardela, on pa se je zamislil in se nazadnje odločil za iskren odgovor. »V šoli, v mestu, praktično povsod ignoriram ljudi. Ne da se mi ukvarjati s tolažbami odraslih, ki mislijo, da vedo, kako se počutim ker sta mi umrla starša. Prav tako pa se mi ne da pogovarjati z vrstniki, ki v tej zaostali vasi, ki jo kličejo mesto, ne govorijo o ničemer drugem kot o športu in puncah.« Blair je ostala brez besed. Ni pričakovala tako dolgega odgovora, ali sploh kakršnegakoli resnega odgovora. Všeč mu je bilo kako presenečeno je gledala. »Ampak to vseeno ne pojasni zakaj si pomagal. In ne reci, da zato ker imaš rad zlate prinašalce.« zdaj sta se zasmejala oba in ozračje v sobi se je sprostilo. »Odločil sem se iti viteza in rešiti damo pred dežjem.« Blair se je zasmejala. »Lažeš, nekdo mi je povedal da sem bila podobna mokremu psu in ne dami.« »V meni se je prebudil čut za sočloveka, ki mi je ukazal naj ti pomagam. Ali pa je bil duh moje mame, saj skoraj ni razlike.« Blair je priprla oči. »Bom sploh kdaj dobila iskren odgovor?« je vprašala. Alex se je zasmejal. »Mogoče pa res.« Še nekaj časa sta se zbadala, nato pa sta en drugemu pripovedovala o svojih rojstnih krajih. Sproti sta grizljala piškote in pila kakav. Pogovarjala sta se do pozne noči a nevihta je še vedno trajala. Blair je poklicala teto in preden bi lahko rekla karkoli ji je teta naročila naj prespi pri sošolki saj stric Bert ne more priti ponjo v takem neurju. Že je hotela odgovarjati a je Alex zmajal z glavo. »Prav je tako. Bert še podnevi in v lepem vremenu ni dober voznik, z motorjem pa te ne morem peljati v taki nevihti.« je rekel, ko je Blair nehala telefonirati. »Ampak ne morem kar prespati tukaj. Saj te komaj poznam! Kaj bo rekla teta, ko izve da nisem pri sošolki ampak pri sošolcu? Veš kaj bodo govorili v šoli in v mestu?« Alex jo je prijel za roke, da bi jo pomiril a to jo je naredilo še bolj živčno. Stopil je korak stran. »Spala boš na moji postelji, jaz pa bom spal na tleh. Teta ne rabi nikoli izvedeti, da nisi pri kateri od deklet, prav tako pa ne ostali ljudje. Nihče naju ni videl zaradi nevihte in nihče naju ne bo videl zjutraj, ko te bom odpeljal domov, da se preoblečeš. Saj ni nič narobe s tem, da prespiš pri prijatelju.« Pogledala ga je s svojimi velikimi rjavimi očmi. »Če sva prijatelja, ali to pomeni, da me tudi v šoli ne boš več ignoriral?« Nasmehnil se je. »Prijateljev navadno ne ignoriram. Ampak ali te ne skrbi, da bi sošolci kaj sumili, če bi se kar naenkrat fant, ki ignorira vse začel pogovarjati s tabo?« Blair ga je odločno pogledala. »Naj sumijo kar hočejo, ne bom skrivala prijateljstva s človekom, ki mi je pomagal.« Alexa je to razveselilo. Ni mu bilo jasno zakaj, ampak vsako sekundo, ko je preživel z njo se mu je bolj zdelo, da bi končno lahko spet komu zaupal, kot takrat preden se je priselil v to mesto. Blair je prinesel čisto brisačo, novo zobno ščetko, ki jo je našel v shrambi babice in svojo majico.
Blair se je v kopalnici pripravila na spanje. Stuširala se je, umila zobe in oblekla Alexovo majico. Ko se je vrnila v sobo je opazila, da je Alex poleg svoje postelje pripravil dodatno ležišče. Odstopil ji je svojo posteljo, čeprav se ležišče na tleh ni moglo niti primerjati z njegovo udobno posteljo. Sedla je na rob postelje ter si lase spletala v kito in čakala da se iz kopalnice vrne Alex. Čez približno pet minut je vstopil v sobo brez majice. Ugasnil je luč in se ulegel. Blair ga je posnemala a ni mogla zaspati. »Alex?« je zašepetala. »Hmm?« ki je odgovoril zaspan glas. »Zakaj kar naprej nosiš kapuco?« »Da mi dajo ljudje mir.« je zamomljal. »Nekateri mislijo, da nosiš kapuco ker bi bilo s teboj kaj narobe.« »Briga me kaj si mislijo drugi.« Blair je zavzdihnila. »Potem te ne morem prepričati, da bi jo snel?« »Samo, če se ti v šoli prikažeš v mojem  sivem puloverju.« ji ni ostal dolžan. »To bi bilo čudno.« Ne bi, ker se v šoli nisem nikoli prikazal v nečem kar ni bilo črno.« Zamislila se je, nato pa zasmejala. »Prav.« Alex je zamežikal in jo pogledal. »Ti to resno?« Ko je pokimala se je še sam zasmejal. »Zmenjeno!« Legel je nazaj in v hipu zaspal. Blair je poslušala Alexovo globoko dihanje in vdihavala vonj rjuh njegove postelje in vonj njegove majice. To jo je umirilo in kar naenkrat je zaspala.