Le prijateljstvo?

47. Poglavje

Naslednji dan je Blair odšla s Kelly po trgovinah, Alex, Roxy in Ray pa so surfali. Videli so se šele popoldne, ko sta se Blair in Kelly na plaži prikazali v novih kopalkah.
Alex se je vse bolj izogibal Blair in iskal izgovore, da nista bila dolgo sama. Zdelo se mu je kot, da ga to ubija, toda drugačne rešitve ni videl. Vsekakor pa je bila nad stanjem med njima zadovoljna Roxy. Še bolj se je vrtela okoli Alexa, (če je to sploh mogoče) in se zabavala ob svoji zmagi.
Blair je komaj zadrževala solze, ko jo je Alex odrival od sebe in srečna je bila, da je imela Kelly. Sčasoma se je tudi sama začela izogibati Alexu, saj je zraven vedno visela tudi Roxy, ki je Blair ni prenesla. Želela si je, da ne bi zapustila Amerike in komaj je čakala, da v Avstralijo prispe njena mama.

"Kaj je s tabo?" jo je nekaj dni pozneje vprašala Kelly. Sedeli sta v majhni kavarni, medtem ko so ostali surfali. Blair jo je zmedeno pogledala. "Kaj pa naj bi bilo narobe?" Kelly je zmajala z glavo. "Ne pretvarjaj se, da ni nič. Od kar sva prišli sem, si komaj kaj spregovorila!" Blair je pogledala stran. "Samo utrujena sem." je rekla, toda prijateljice ni preslepila. "Alex je, kajne? Oba sta že nekaj dni čudna in nesrečna. Kaj se je zgodilo?" Vedela je, da nima smisla zanikati. "Še sama ne vem... Vse je tako čudno. Kot bi se zgodilo nekaj, o čemer nimam pojma." je rekla in komaj zadrževala solze. Kelly jo je objela čez mizo. "Si se poskusila pogovoriti z njim? Morda gre le za nesporazum." Žalostna je bila, ko je videla, da njena prijatelja trpita in želela si je pomagati, a kolikor je poznala Alexa je vedela, da to ne bo lahko. Blair je zmajala z glavo. "Ne vem kako naj sploh začnem. Ne želim si mu težiti, morda se je enostavno naveličal moje družbe. Najverjetneje se je doma družil z menoj le, ker ni imel vas in..." Prekinilo jo je zvonenje telefona. "Oprosti, moram se oglasiti, mama me kliče." je rekla in vstala, Kelly pa ji je v odgovor pokimala.
Čez nekaj minut se je Blair vsa nasmejana vrnila za mizo. "Mama pride že jutri!" je srečno vzkliknila. Kelly se je zdelo, kot bi pozabila na vse težave z Alexem in ni je želela spomnjati na to. "Kako super! Že vem, pripraviva ji zabavo! Obožujem zabave!" je bila navdušena Kelly, Blair pa se je zasmejala. "Zakaj se mi smeješ? Sem se umazala?" Zmajala je z glavo. "Spominjaš me na mojo prijateljico Jess." je rekla in se nasmehnila. Kelly se je namrdnila. "Upam, da je to mišljeno v dobrem smislu." Blair je pokimala. "V najboljšem!" Obe sta se zasmejali, nato pa plačali in odšli v trgovino, kjer sta nakupili vse potrebno za zabavo.
Ko sta se vrnili v hišo, sta spekli kolačke in namešali sadne koktejle. Med tem sta poslušali glasbo ter peli in plesali po kuhinji. Tako sta se zamotili, da sploh nista slišali Alexa, ki se je vrnil iz plaže. "Mmm, nekaj diši. Kaj se dogaja?" Kelly ga je s kuhalnico frcnila po prstih. "Roke stran od kolačkov. Za jutri so." Začudeno jo je pogledal. "Kaj pa je jutri?" jo je vprašal. "Blairina mama pride in odločili sva se narediti zabavo na plaži." V trenutku nepazljivosti je Alex sunil kolaček. "Zakaj pa je ne naredita tu? Sploh pa, koga bosta povabili?" Sedel je na barski stolček ob pultu, kolaček pa pojedel v sekundi. Blair in Kelly sta se spogledali. O tem se nista pogovarjali. "Lahko bi povabili ljudi, ki jih je Blair spoznala tu." je predlagala Kelly. "Torej Roxy in Raya." je zaključil. "Spoznala je tudi tvojo teto in Isaca in ostale..." se je spomnila Kelly. "Želita, da jih pokličem?" Oba sta pogledala Blair. "To bi bilo super!" je rekla in se nasmehnila. Alex je skočil iz stola, se nasmehnil in jima salutiral, nato pa odšel poiskat mobilnik ter poklicat teto, dekleti pa sta nadaljevali s pripravljanjem hrane in pijače.

Zvečer je bilo vse nared in Kelly je odšla domov. Blair se je stuširala, nato pa odšla v sobo za goste. Legla je v posteljo in se zastrmela v strop. Tako je bila navdušena nad prihodom mame, da ni mogla zaspati. Seveda pa je sedaj, ko je bila sama, spet začela razmišljati o Alexu.  Vse je bilo lažje preden sta se poljubila. Želela je, da bi bila spet tako dobra prijatelja kot prej.

Tudi Alex je buden ležal v postelji. Kako je šlo vse narobe tako hitro? Še nekaj dni nazaj sta bila z Blair najboljša prijatelja, sedaj pa ga zagotovo sovraži. Toda tako je najbolje, kajne? Zmajal je z glavo. Vedel je, da je sebičen, toda ni se mogel odpovedati Blair. Vstal je in odšel proti sobi za goste. Narahlo je odprl vrata, da je ne bi prebudil.

Blair še ni spala in hitro je sedla, ko je videla, da se vrata premikajo. Prestrašena je v roke pograbila knjigo in se pripravila, da jo zaluča v tistega, ki je stal tam. Na njeno presenečenje in olajšanje je izza vrat pokukala Alexova glava. "Oh, ti si..." Izdihnila je, odložila knjigo in si z roko šla skozi lase. "Si pričakovala princa na belem konju?" Nasmehnil se je in sedel poleg nje na posteljo. "Ha, ha, zelo si zabaven." je zagodrnjala, a ni skrila nasmeha. "Vem, nekoč bom stand up komik." Pomežiknil ji je in oba sta se zasmejala. "Sem te prebudil?" Zmajala je z glavo. "Nisem mogla spati, kar naprej mislim na to, da jutri pride mama." Nasmehnil se ji je in nekaj časa sta sedela v tišini.
"Oprosti." je kar naenkrat rekel in začudeno ga je pogledala. "Za moje obnašanje zadnje čase... želel sem se oddaliti od tebe, ker... no, ker sem slab vpliv." je pojasnil. Želela je ugovarjati, a jo je ustavil z roko. "Res je tako. Tudi drugi se strinjajo. A jaz sem sebičen in te ne morem izgubiti. Želim si, da bi bilo vse kot učasih." Blair se je naslonila nanj. "Zdajle bi najraje ubila Roxy. Ona ti je natvezila, da si slab vpljiv. Ne reci, da ni." Govorila je mirno in Alex ni zanikal. "Tudi jaz si želim, da bi bilo vse kot učasih..." je nazadnje dodala. Nežno jo je pobožal po licu in gledala sta si v oči. Komaj sta se zadržala, da se nista poljubila. "Nočem te izgubiti." je šepnil. "Nikoli me ne boš izgubil." Z obrazi sta si bila tako blizu, da sta se med govorjenjem z ustnicami skoraj dotikala. "Mislim, da tega ne bi smela." je zašepetal. "Tudi jaz. Ne želim, da se spet odmakneš od mene. V prenesenem pomenu." Nasmehnil se je. "In dobesedno." je dodal in jo poljubil. Zdelo se ji je, da po njenem trebuhu pleše natisoče metuljčkov. Spet se je čas ustavil in poljub je trajal in trajal, dokler jima ni zmanjkalo zraka. Alexu se je zdelo, da Blairine oči sijejo in zdela se mu je še lepša kot kdajkoli prej. Nasmejano sta gledala drug v drugega. Kar naenkrat se je Blair zresnila. "Boš spet postal hladen?" Žalostno se je nasmehnil in odkimal. "Žal mi je, da sem bil." ji je odgovoril in jo ponovno poljubil. Nasmehnila se je in se z licem naslonila nanj. Prijel jo je za roko ter prste prepletel z njenimi. Objeta sta zaspala. Obema se je zdelo, da spadata točno tja, v sobo za goste, drug poleg drugega.