Le prijateljstvo?

27. Poglavje

Nekaj tednov pozneje je Sam rahlo živčen stal pred ogledalom. To je bilo to. Z Blair sta že nekaj časa hodila ven in odločil se je, vprašati jo, če bi postala njegova punca. Vprašati jo je nameraval že veliko prej, a nikoli ni bil siguren kaj se dogaja med njo in Alexem. Kar nekajkrat jo je povabil ven pa ni mogla, ker je bila prej dogovorjena z njim. Toda odločil se je, da ne bo več odlašal. Do večera bosta z Blair uradno par.

Blair je ravno končala domačo nalogo in prijela v roke telefon, da bi poklicala Alexa. Že je odprla imenik, ko je telefon zazvonil. Rahlo se je zdrznila ob nepričakovanem zvoku, nato pa se oglasila. "Halo, ravno sem te nameravala poklicati!" je rekla misleč, da jo kliče Alex. Pozabila je preveriti številko. "Me veseli, da si se spomnila name." se je zasmejal Sam. "Želel sem te vprašati, če greva na pico." Blair je presenečeno zajecljala, nato pa se hitro zbrala in tekla vprašat Trudy, če sme ven. "Kdaj prideš pome?" je nasmejano vprašala, ko je pritekla nazaj v sobo k telefonu. Tudi Sam se je zasmejal in jo vprašal koliko časa potrebuje. Nazadnje sta se dogovorila, da pride čez pol ure. Hitro se je preoblekla in si popravila ličila, nato pa lase spela v čop. Hitro si je pripravila še torbico in stekla po stopnicah pred vhod, da ne bi zamudila.

Pripeljal se je točno kot švicarska ura. Blair je sedla v avto in odpeljala sta se v bližnjo picerijo. Naročila sta in se med čakanjem na hrano pogovarjala o preživetem dnevu. Blair se je pritoževala nad šolo, Sam pa nad godrnjanjem starega Jacka. Nazadnje sta se oba smejala Jacku. Po pici sta še nekaj časa sedela. Ni in ni jima zmanjkalo teme za pogovor. Ko sta zapustila picerijo je sonce že začelo zahajati. Vseeno se jima ni mudilo domov, zato sta raje odšla na sprehod. Hodila sta po osvetljeni glavni ulici, spremljal pa ju je zvok poslavljanja ljudi okoli njiju.

Blair sploh ni vedela kdaj jo je Sam prijel za roko. Uživala je u mirnem sprehodu. Kar naenkrat se je Sam ustavil in obrnil k njej. Nasmehnila se mu je, on pa je rahlo zardel, se odkrhal in začel govoriti. "Blair, morda se res ne poznava preveč dolgo, a všeč si mi. Bi hodila z mano?" Njegovo vprašanje ji je vzelo sapo in presenečena je prikimala. "Ja, seveda!" je vzkliknila, ko se je malo zbrala. Sam se je nasmehnil in jo objel, nato pa poljubil na lice. "To je pa vsekakor bilo presenečenje." je rekla in oba sta se začela smejati. "Te lahko jutri poberem v šoli? Želim si, da bi vsi, predvsem fantje, vedeli, da si moja." jo je vprašal in stisnil njeno roko. Sladko se mu je nasmehnila. "Samo, če me odpelješ na sladoled." je rekla in mu pomežiknila. Spet sta se oba zasmejala, nato pa se počasi odpravila do avtomobila. Odpeljal jo je domov, da ne bi Trudy skrbelo. Ko je Sam ustavil avto pred hišo sta nekaj trenutkov sedela v tišini. "Se vidiva jutri." je rekla Blair. Pokimal je, ji z obraza odmaknil pramen las in ji ga zataknil za uho. Z roko je obstal na njenem obrazu in se približal njenim ustnicam. Pogledal jo je, kot bi prosil za dovoljenje in Blair ga je poljubila. Nasmehnil se je in ji vrnil poljub. Zmotila ju je Trudy, ki je prišla na prag in Blair se je hitro odmaknila od Sama. "Lahko noč." mu je zaželela in stopila iz avtomobila. "Lepo spi." ji je vrnil pozdrav tik preden je zaprla vrata. Ko je odpeljal je stekla po stopnicah v sobo. Vrgla se je na posteljo in poskušala urediti svoje misli. Poskušala se je zbrati, a v mislih se ji je ponavljala le ena beseda. "Alex." je zašepetala. Ni vedela, kako naj mu sporoči. Ali naj mu sploh sporoči? Nazadnje je vzela v roke telefon in ga poklicala.

"Halo." se je Alex zaspano oglasil. Nasmehnil se je, ko je po glasu prepoznal Blair. Ko mu je sporočila novico se je zdrznil in preplavilo ga je ljubosumje. "Alex? Si še tu?" ga je vprašala, po nekaj trenutkih tišine. Slišalo se je le, da je Blair živčno vrtela zapestnico. Stresel je z glavo in se odkašljal. "Ja, oprosti, malo sem zaspan. Čestitam, lepo za vaju." je rekel prisiljeno veselo. "Ampak lahko mu poveš, da naj se pazi, če bo šlo kaj narobe!" je še vzkliknil in Blair se je olajšano zasmejala. Spet je zavladala tišina. "Si srečna?" jo je vprašal. "Mislim, da sem." je iskreno odgovorila. "Potem sem srečen tudi jaz." je veselo rekel in ugotovil, da misli resno. "No, torej... se vidiva jutri?" je rekel po nekaj sekundah tišine. Pokimala je in se šele nato spomnila, da je ne vidi. "Se vidiva." Prekinil je.

Naslednji klic je bil bolj energičen. "O moj bog! Kako zakon! Sprva sem mislila, da kličeš zaradi domače naloge ali česa podobnega, glede na to, da je tako pozno!" Jessica kar ni mogla utihniti. Pogovarjali sta se še dobre pol ure (oziroma Jess je govorila, Blair pa bolj kot ne le poslušala), nato pa Jessica morala iti, saj nihče v hiši ni mogel spati, ker je bila glasna.
Blair je zavzdihnila in legla na posteljo. Nasmehnila se je sama pri sebi. Razmišljala je, kako bi označila ta dan. Nazadnje se je zadovolila z besedo "zanimiv" in končno zaspala.