Le prijateljstvo?

46. Poglavje

Sam je odprl vrata avtomobila, ko mu je zazvonil telefon. Zagodrnjal je, saj se mu je mudilo pobrati Peggy. Obljubil ji je, da jo bo peljal v mesto in bil je rahlo pozen. "Ja?" se je naveličano oglasil. "Sam? Jaz sem." je rekla oseba na drugi strani in takoj mu je bilo žal, da se je oglasil tako odrezavo. "Živjo Blair, kako si?" Za sekundo je bilo tiho in slišal je le kako je zavzdihnila. "Še sama ne vem. Nekaj ti moram povedati..." Besede, ki se jih je najbolj bal. Zdelo se mu je, kot bi se za sekundo vse ustavilo. "Si še tu?" je tiho vprašala. "Ja, govori." Je rekel prisiljeno veselo. Povedala mu je vse o Rayu ter o tem kako jo je poljubil in Sam je bil razjarjen. Opazil je, da roke stiska v pesti tako močno, da so mu členki čisto pobelili. "Prišel bom tam ter ga počil in mu razbil nos." je jezno siknil in Blair se je žalostno nasmehnila. "Ne skrbi, pretepel ga je že Alex. Naslednji del je tisti, ki me skrbi." Takoj, ko je izgovorila to, je vedel kaj ga čaka. "Tudi on te je poljubil. Z Alexom sta se poljubila, kaj ne?" Bil je čisto miren. Slišal je, da je Blair začela jokati. "Tako mi je žal Sam." je rekla. "Blair, nikar. To bi moral storiti že zdavnaj, pa sem bil preveč sebičen in srahopeten. Vem, da imaš tudi ti mene rada, toda oba veva, da je bolje, če sva le prijatelja. Vsi vemo, da sta za skupaj vidva z Alexom in čas je že bil, da to vidita tudi sama." Blair je začela še bolj jokati. "Res mi je žal Sam. Prosim, ne sovraži me." je zašepetala in nasmehnil se je. "Saj veš, da te ne morem sovražiti. Upam, da boš srečna." je odgovoril iskreno in tudi ona se je nasmehnila skozi solze. "Hvala. Tudi jaz upam, da boš srečen ti." Oba sta bila nekaj sekund tiho, nato pa sta se poslovila. Prekinila sta kot prijatelja.
Sam je sedel na sedežu avtomobila in gledal predse. Na njegovo začudenje ni čutil popolnoma nič. Vedel je, da bo do tega prišlo slej kot prej in prekinitev zveze ni bila niti približno tako boleča kot je pričakoval. Najbrž jo je začel prebolevati že, ko je odšla v Avstralijo.

Blair je objokana sedela na skali. Samove besede so ji odzvanjale v glavi: "Vsi vemo, da sta za skupaj vidva z Alexom in čas je že bil, da to vidita tudi sama." Vsakič znova so jo oblile solze. Morda pa le nista za skupaj... Kako je lahko pustila, da se je zaljubila vanj? Zdrznila se je. Šele tedaj je ugotovila, da je res zaljubljena. To so ji govorili vsi, toda šele sedaj, ko je prekinila s Samom si je upala priznati tudi sama.

Alex se je zdrznil, ko je Blair vstala in odšla, toda ni je upal pogledati. Besen je bil, bolj nase kot na Roxy, Blair ne bi smela izvedeti teh stvari. Nadaljeval je z igro, ki je bolj kot igra postala vojna med njim, Roxy in Rayem. "Nikoli nisem bil bil taka reva, da punci ne bi upal priznati čustev!" je nazadnje rekel Ray in s tem Alexa dokončno razjezil. Izpil je kozarec na eks, nato pa ga stisnil in vrgel vanj. "Oba veva, da moraš na to piti tudi ti." je rekel in jezno sta strmela drug v drugega. Nazadnje je Ray skomignil z rameni in izpraznil kozarec. "Pogledat grem kje je Blair. Že dolgo je ni." je rekla Kelly in vstala. "Pusti, bom jaz." jo je prekinil in stekel po obali. "Alex, počakaj!" je rekla Roxy, ko ga je dohitela. "Kaj bi rada?" jo je jezno vprašal. "Zakaj se ženeš za njo? Dobro veš, da nista za skupaj. Dopoveduj si, da si se spremenil, a v sebi dobro veš, da se nisi. Blair je pridna punčka in tvoj vpliv jo lahko stre. Ti je res toliko do nje, da bi jo lahko zaradi tega uničil?" Vedela je, da ima prav, toda tega ni želel slišati. "Od kdaj pa tebe skrbi zanjo? Sovražiš jo od kar si jo prvič videla!" je jezno vzkliknil in se obrnil stran. "Ne skrbi me zanjo, temveč zate!" je vzkliknila za njim, toda on je že stekel stran.

Blair je zaslišala korake v mivki in hitro je obrisala solze. Pričakovala je Kelly in presenečeno se je obrnila, ko je ugotovila, da za njo ne stoji ona. "Hej, si v redu?" jo je vprašal Alex. Obrnila se je nazaj proti morju in prikimala. "Poklicala sem Sama. Prekinila sva." Govorila je tiho toda kljub zvoku valov jasno je slišal njen glas in najraje bi se veselo zasmejal. Nato se je spomnil Roxyinig besed. Tiho je sedel na skalo poleg nje in glavo je naslonila na nanj. Nekaj časa sta sedela v tišini in opazovala morje. "Tista igra... Vem, da nisi več isti kakršen si bil nekoč, Alex." je zašepetala. Trznil je. "Isti sem, Blair. Še vedno sem isti kreten kot sem bil nekoč." je trdo rekel in vstal. Skušala mu je ugovarjati, toda zmajal je z glavo. "Pridi, greva nazaj." Začel je hoditi proti ostalim in sledila mu je. V temi ni videl njenih solznih oči, toda bala se je, da jih bodo opazili drugi, ko se bosta približala ognju. "Greva lahko v hišo? Utrujena sem." se je izgovorila in v odgovor je prikimal. Od daleč sta pomahala Kelly in Alex je zaklical "Lahko noč!"

Takoj, ko je odklenil vrata hiše je Blair odšla v sobo. Zaprla se je v kopalnico in si pod tušem sprala razmazano maskaro, nato pa obsedela na tleh kopalnice. Čutila je, da je malce opita od piva, bolj kot to pa so jo mučila čustva. Ni želela več jokati. Ni želela, da bi Alex videl kako jo prizadene, ko je hladen do nje. Po nekaj minutah je vstala, si umila zobe in skrtačila lase. Ko je stopila iz kopalnice, je Alex že spal. Tiho je vzela knjigo in telefon ter odšla v sobo za goste. Potopila se je med mehke rjuhe in začela brati, na mobilniku pa si je predvajala glasbo. Še sama ni vedela kdaj je zaspala.
Alex se je zbudil okoli treh zjutraj. Opazil je, da je luč v kopalnici ugasnjena in da Blair ni v sobi. Vstal je in preiskal hišo, dokler je ni našel speče v sobi za goste. Nasmehnil se je in ji iz rok vzel knjigo ter na mobilniku izklopil glasbo. Nežno ji je odmaknil lase iz obraza. Tako mila je bila, ko je sama ležala sredi postelje in spala. Spominjala ga je na Trnulčico in nežno jo je poljubil na čelo. Počutil se je grozno, ko je bil hladen do nje, toda zdelo se mu je, da nima druge možnosti. Roxy je imela prav, Blair si zasluži boljše. Pobožal jo je po licu in ugasnil luč, nato pa se vrnil v svojo posteljo. Ni mogel zaspati nazaj in buden je ležal do jutra.