Le prijateljstvo?

18. Poglavje

Blair je ob šestih zjutraj prebudilo trkanje kamenčkov ob njeno okno. Vstala je in ga odprla. Prvi jutranji žarki so osvetlili postavo pod njenim oknom. Svetloba se je odbijala od njegovih svetlih las in morala si je pometi oči, da ga je prepoznala. Brez besed mu je pomahala in stopila od okna, da je po zidu iz kamenja splezal gor. »Dobro jutro, nekam zgoden si.« je rekla in se nasmehnila. »Nisem mogel spati. Motor sem skril za skedenj, je to v redu?« Pokimala je in se vrgla nazaj na posteljo. Alex jo je gledal in se nasmehnil. »A vse obiskovalce pričakaš takole?« Zardela je in ga narahlo boksnila v trebuh, nato pa vzela oblačila iz omare in se odšla preobleč v kopalnico. Vrnila se je v kavbojkah in modrem puloverju, lase pa je imela spete v kito. Alex je ležal na njeni postelji in opazoval fotografijo na njeni nočni omarici. Na njej sta bili Blair in njena mama. Objeti sta stali na skali in se smejali, v ozadju pa se je raztezalo morje. Blair je legla poleg Alexa in gledala fotografijo v njegovih rokah. »Posneta je na Filipinih, takrat sva bili sami z mamo.« »Pogrešaš jo.« je rekel in odložil fotografijo, Blair pa je pokimala. »Tudi ti pogrešaš starše.« je rekla in ga pogledala. Alex se je zastrmel v strop. »Sanja se ti ne kako.« je zamrmral. Blair je ravno odprla usta, da bi odgovorila, ko sta zaslišala korake na stopnicah. Alex se je hitro skril v kopalnico, ona pa je odprla vrata sobe. Pred vrati je stala Trudy z dvignjeno roko, saj je ravno hotela potrkati. »Dobro jutro, ravno sem te nameravala zbuditi.« ji je nasmejano rekla. »Zbudilo me je… ptičje petje.« je zamomljala Blair in tetino pozornost hitro preusmerila na zajtrk. »Glede na to, da si prej vstala bi lahko spekli palačinke, kaj praviš?« je predlagala teta. »To bi bilo super! Oh, včeraj sem vama pozabila povedati, da bom v šolo odšla z Alexom. Je to v redu?« Trudy je pokimala in se nasmehnila. »Pokliči ga naj pride malo prej, da dobi tudi on kakšno palačinko. Pripravit grem maso.« Blair je s prisiljenim nasmeškom zaprla vrata in se naslonila nanje. Ko je iz kopalnice izstopil Alex sta se začela smejati. »Tole je bilo pa za las.« je rekla in Alex je pokimal. »Hvala, z veseljem pridem na palačinke!« je rekel med smehom. Blair je pokimala. »Seveda, da z veseljem prideš! Če bi se Alex Acolla kdaj odpovedal hrani bi moral biti konec sveta!« Alex se je zarežal, jo dvignil in nesel na posteljo. Začel jo je žgečkati, da se je od smeha zvijala in so ji tekle solze. »Dovolj, dovolj, predam se!« je zavpila med smehom. Izpustil jo je in se vrgel poleg nje na posteljo. Še vedno se je smejala in lovila sapo. Roke je zvil pod glavo in gledal strop. »O čem spet razmišljaš?« ga je vprašala Blair. Ležala je na boku in si z roko podpirala glavo. »Predvsem o sanjah.« ji je odgovoril in vstal. » Kaj pa si sanjal?« Sedla je po turško in ga gledala z velikimi modrimi očmi. Obrnil se je stran in zastrmel skozi okno. »To kar sanjam že od smrti staršev… le da je bilo tokrat nekaj drugače… tudi ti si bila tam…« Pričakoval je, da se bo nad tem zgrozila. Pogledal jo je in čakal njen odziv.
Blair je mirno sedela na postelji in ga zamišljeno gledala. »Sem bila v avtomobilu?« je vprašala. Odkimal je. »Nisem sanjal nesreče… bilo je drugače.« Povedal ji je vse: da je bila mama noseča, kako potekajo njegove sanje in kako jo je na koncu rešil. Ni vedel kako se bo odzvala na to in spet se je zastrmel skozi okno. Opazovala ga je in razmišljala o vsem kar ji je povedal. Videla je žalost v njegovih očeh, ko ji je povedal za sestrico in ko je obujal spomine na nesrečo, prav tako pa je videla, da mu je nerodno, ko je govoril o zadnjem delu sanj. Vrgla se je na hrbet in z roko potolkla mesto ob sebi. Alex je zavzdihnil in se zgrudil poleg nje. Za trenutek sta v tišini gledala v strop. To ni bila ena tistih nerodnih tišin, ampak prijetna tišina. Blair je prijela Alexovo roko in vrnil ji je stisk. »Žal mi je za tvojo družino.« mu je rekla. Alex je zaprl oči in zavzdihnil. »Tudi jaz bi moral umreti. Sedel sem na zadnjem sedežu, moral bi umreti z njimi…« »Nehaj! Takoj nehaj!« ga je jezno prekinila in planila pokonci. »Da nikoli več ne rečeš tega Alex! Me slišiš?« Alex je sedel in se žalostno nasmehnil. Blair je še vedno jezno strmela vanj. Popravil ji je pramen las, ki se ji je izvil iz čopa in ji padal čez oči in za trenutek se je zmedla. Sedla je k njemu. »Kdo bi me takrat rešil pred dežjem, če ne bi bilo tebe? Pa takrat pred tistimi idioti? Kdo bi z mano iskal očeta? Ne predstavljam si, kako bi preživela tukaj, če ne bi bilo tebe in prosim, nikoli več ne pomisli na kaj takega!« je rekla, tokrat mirneje in v kotičku očesa se ji je zasvetila solza. »Hej, saj nikamor ne grem. In prav imaš, nekdo tam zgoraj je želel, da preživim, se vselim sem in New Yorčanki dokažem, da bolje izgleda v mojem puloverju kot v Pradini jakni!« Oba sta se zasmejala. »Mislim, da bo kmalu zmanjkalo palačink, če ne pohitiva dol.« je pripomnil in Blair je prikimala. »Se vidiva spodaj!« je rekel in začel plezati skozi okno.