Le prijateljstvo?

59. Poglavje

Tistega večera Alex ni mogel spati. Hodil je sem ter tja po hiši in pri tem poskušal ne prebuditi Blair. Nazadnje se je odločil oditi na sprehod in se v mislih spraševal ali bo to njegov zadnji sprehod tu. Zavzdihnil je in si s prsti šel skozi lase. V ušesa si je dal slušalke in začel teči v ritmu bobnov, ki so mu odzvanjali v glavi ter preglasili mučne misli. Tekel je in tekel, dokler ni pod nogami začutil mehkega peska. Kakor vedno, ko je imel težave, se je znašel na plaži. Sezul je teniske in jih skupaj s telefonom, ključi in majico pustil na skali ter skočil v morje. Zdelo se mu je, da ga voda kliče k sebi. Le tu je lahko našel mir, ko so mu misli podivjale. Plaval je in plaval, nato pa v morje metal kamenje. Šele, ko se je začelo daniti se je vrnil proti hiši. 

"Alex?" je zamomljala Blair, ko je zaprl vrata za seboj. "Tu sem, le naspi se, zgodaj je še." ji je odgovoril, a je že odprla oči. "Zakaj pa si bil tako zgodaj na plaži?" je vprašala, ko je opazila njegove mokre lase in mivko na oblačilih. "Nisem mogel spati." Priprla je oči. "Ali si bedel celo noč?" Skomignil je z rameni in izginil v kopalnico. "Alex, si vredu?" ga je obotavljivo vprašala ter odprla vrata. Stal je pred ogledalom in bil z rokami oprt na umivalnik. "Ja, pod tuš grem. Pojdi nazaj v posteljo." jo je odslovil ter se s hrbtom obrnil proti njej. Nežno se je dotaknila njegovega ramena. "Saj veš, da mi lahko poveš karkoli te teži, kajne?" Pokimal je. "Pojdi nazaj v posteljo." je ponovil ter se odmaknil. Tiho ga je ubogala in legla ter se zastrmela v strop. Poskušala je zaspati nazaj, a ji ni uspelo, zato se je vstala in začela pakirati svoje stvari. Alex je kmalu prišel iz kopalnice, a je le ošinil njo in njen kovček, nato pa odšel v kuhinjo. 

"Greva pred odhodom še enkrat v bolnišnico in h Clari?" je predlagala, ko se mu je pridružila v kuhinji. Zavzdihnil je in pokimal. Zdelo se mu je, da Blair razmišlja le še o odhodu. Ta kraj mu je toliko pomenil, ona pa je zadnji teden le odštevala dni, da se bo vrnila domov. Zdelo se mu je, da govori le še o tem, on pa niti misliti ni želel, da bo moral spet oditi. "Se boš spakiral, da greva potem direktno na letališče?" Ni ji odgovoril saj mu je prej zazvonil telefon- klicala ga je Roxy. Stopil je na teraso in sprejel klic. Povabila ga je še zadnjič na pijačo preden jih spet zapusti. "Po možnosti pridi brez priveska. Naj gre stara družba skupaj na pijačo kot nekoč." je naročila in prekinila. "Blair na pijačo grem, se lahko dobiva pozneje pri Clari?  Se bom prej vrnil sem, spakiral in k teti prišel s kovčkom." Pokimala je in hitro je pograbil ključe, telefon in denarnico. "Pri vhodu je denar za taksi, saj bom prišel kmalu za tabo, spleti Molly kakšno kitko." Preden bi karkoli rekla je že odvihral čez vrata. 

Dobili so se v baru na plaži, kjer so včasih vsak dan po šoli hodili na sladoled. "Še eno pivo prosim." je Ray naročil natakarici, ki je prišla mimo ter ji pomežiknil, ta pa se je v odgovor zahihitala. Roxy se ob tem zavila z očmi, Kelly pa se le veselo nasmehnila Alexu. "Poglej, čisto tako kot učasih." je rekla Roxy in z rokami zamahnila okoli sebe. "Le, da sta pivo in pina colada zamenjala sladoled." je dodala Kelly, fanta pa sta se le nasmehnila. Kramljali so o šoli in zabavah ter obujali spomine. Štiripersna detelica je bila vsaj na videz popolna in taka kot nekoč. Kot, da zadnjih dveh let sploh ne bi bilo.

Blair je ta čas pospravila po kuhinji, vzela svoje kovčke in se s taksijem odpeljala do družine Alexove tete. John, James in Molly so jo veselo sprejeli, Clara pa je bila v bolnišnici, na obisku pri Isacu. Seveda je Molly brž prinesla vse elastike, ki jih je našla po hiši in prosila Blair, da ji naredi pričesko. "James, te lahko nekaj vprašam?" je obotavljivo rekla Blair med tem, ko je spletala dekličine lase. "Seveda." ji je ta prijazno odgovoril izza časopisa. "Zakaj je Alex odšel v Ameriko, namesto, da bi ostal pri vas?" James se je zamislil in zložil časopis. "Nikoli nismo razmišljali, da bi se kaj takega sploh lahko zgodilo in sanjalo se nam ni koga so njegovi starši imenovali za skrbnika. Ko je prišlo do nesreče smo želeli le izpolniti njune zadnje želje." Blair je pokimala. "Pa se nista z mami nikoli vprašala zakaj nista teta in stric za skrbnika izbrala vaju?" se je umešala Molly. "Oh, seveda sva. Tudi nama je bilo hudo, da je moral oditi, še posebej Clari. Večkrat se je jezila na sestro, zakaj je njenega edinega nečaka poslala tako daleč stran. A na mrtve jeziti se... Pogovarjala sva se o tem in pozneje tudi vprašala odvetnika družine Acola. Izkazalo se je, da sta oporoko pisala tri leta prej, ko je bila Clara noseča z Johnom. Imela je težko nosečnost, doma pa že dva otroka. Poleg tega naše finančno stanje ni bilo najboljše in tudi sama sta nam posodila nekaj denarja. Nista nam želela delati dodatnega bremena s težavnim najstnikom. Kot najbrž obe že vesta, je bil Alex malce bolj živahen, ko je bil mlajši." S tem je bila ta tema zanj zaključena in spet je začel brati časopis.

Alex se je s prijatelji zaklepetal in k teti prišel pozneje kot je računal. Vsi skupaj so takoj sedli v avto in se odpeljali v bolnišnico. John in Molly sta takoj stekla k postelji, objet nezavestnega starejšega brata in Alex je žalostno zavzdihnil, ko je opazoval svoja bratranca in sestrično. Z Blar sta se nato poslovila od vseh skupaj ter se po solznem pozdravljanju s taksijem odpeljala proti letelišču. Pot je bila dolga, a spet med seboj nista spregovorila niti besede. Nobene želje ni imel govoriti, saj je v glavi le premleval to, da čisto zares odhaja. Prav tako, kakor pred dvemi leti, ko je dom zapustil po smrti staršev, se je na poti do letališča počutil prazno in izgubljeno. V tišini sta na cilju zapustila taksi ter se postavila v vrsto za pregled prtljage. Ko je Blair, ki je stala pred njim, prišla na vrsto in svoje stvari začela zlagati na pladenj, je njemu zazvonil telefon. Varnostnik ga je grdo pogledal, on pa se je vseeno oglasil, saj ga je klicala teta. 

Blair je le gledala Alexa, ko mu je iz rok padel telefon, ramena pa so se mu sprostila kakor, da bi odvrgel velikansko breme. "Isac se je zbudil!" je veselo zaklical in pobral mobilnik. Veselo se je nasmejala in ga objela. "Tja moram." je tiho rekel in se odmaknil, njen obraz pa se je pomračil. "Toda let imava." Zmajal je z glavo. "To je moja družina." Vedela je kaj to pomeni. Ne le njegova družina, temveč njegov dom. Čeprav jo je ob tem stisnilo pri srcu je pokimala. Ni mogel spet vsega izgubiti. "Oprosti." je rekel in jo poljubil na čelo, nato pa stekel proti izhodu letališča. Obstala je na mestu in gledala za njim, srce pa se ji je drobilo v prsih. "Gospodična? Ovirate vrsto." ji je s sočutjem v glasu rekla varnostnica, ki je bila priča temu, kar se je ravnokar zgodilo. Blair se je opravičila in nadaljevala z varnostnim pregledom, nato pa s pomočjo te iste varnostnice našla čakalnico za njen let. Celo pot do doma je na letalu jokala. 

Ko je pristala v Ameriki se je s taksijem odpeljala do železnice, z vlakom pa do mesteca, kjer so jo na peronu pričakali Trudy, Bert, Jessica, Peggy, Darren, Sam, Walt in Jack. Alex je prej svojima starima staršema sporočil, da bo ostal tam. Njegova babica je nato poklicala Trudy, ta pa Jessico in tako so vsi vedeli, da bo Blair prišla sama. Vsi so jo veselo pozdravili, ona pa se je poskušala smehljati in jim odgovarjati, čeprav je bila na robu moči. "Ubogi revici bo pregorela baterija, dajte ji malo dihati" je zaskrbljeno komentirala Gertruda, ki je opazila, da je njena nečakinja v obraz bela kot kreda.  To je zadnje kar je Blair slišala. Nazadnje so jo premagali stres, žalost , gneča okoli nje ter utrujenost in je omedlela.