Le prijateljstvo?

2. Poglavje

Zbudila se je po trinajstih urah spanja, ob petih zjutraj. Preoblekla se je v tekaško obleko in odtekla jutranjih pet kilometrov. Nato se je oprhala, preoblekla in na vztrajno prigovarjanje Trudy, pred poukom pojedla kos kruha in spila kavo. Stekla je proti stričevem poltovornjaku in odpeljal jo je v šolo. Med vožnjo je živčno vrtela zapestnico na svoji roki. Po desetminutni vožnji sta se ustavila pred staro stavbo s tremi vhodi. Nad prvim je visel lesen znak »Knjižnica«, med drugima dvema pa je pisalo »Srednja šola«. Presenetilo jo je dejstvo, da sta ustanovi poimenovani tako preprosto, brez imena kraja ali katerega koli drugega imena. Živčno se je stresla, nato pa stopila iz avtomobila. »Hvala za prevoz. Adijo!« je rekla Bertu in zaprla vrata avtomobila, preden bi utegnila vprašati, skozi kateri vhod mora vstopiti.

Bert je nekaj zamomljal in se odpeljal nazaj na kmetijo. Ni ga motilo, da je k njima prišla živet hčerka ženine sestre. Pravzaprav se mu je deklica smilila, a zdelo se mu je, da je Liana prvič ravnala pravilno, s Trudy sta bila že od nekdaj mnenja, da ni zmožna sama vzgajati otroka. Vedel je, koliko to, da je Blair prišla k njima, pomeni Trudy, ki si je od nekdaj želela otroka, ki ga nista mogla imeti. Čez okno je gledal nečakinjo, ki je neodločno stopala proti šoli. Žal mu je bilo, da je zapustila vse odlične šole, ki jih je obiskovala pred tem, kajti šola v tem mestecu je ne more naučiti ničesar, kar se še ni naučila na prestižnih newyorških šolah. Zavzdihnil je in speljal. »Se bo že znašla, saj je iznajdljiva.« si je rekel sam pri sebi in odpeljal. Že tako je zamujal z delom in ni maral prekinjati vsakodnevne rutine.

Blair je hodila proti vhodu. Bila je zgodnja in pred šolo še ni bilo veliko dijakov. Ni vedela skozi kateri vhod mora vstopiti, zato se je odpravila proti knjižnici. Razočarana je ugotovila, da je večino knjig že prebrala in knjižnica je imela majhno zalogo. Knjižničarka je bila starejša debelušna ženska mrkega obraza. Blair je stopila proti njej. »Oprostite, mi lahko poveste skozi kateri vhod moram vstopiti v šolo?« Živčno je zardela, knjižničarka pa jo je le premerila s kritičnim pogledom. »Desna vrata in nato levo.« je rekla in se obrnila stran. Blair se je zahvalila in odšla. Sledila je njenim navodilom in prišla do šolskega hodnika. S pomočjo hišnika je našla pisarno tajnice, kjer je prejela svoj urnik. V razred je pritekla tik ob vstopu gospe Müller, razredničarke in profesorice fizike. Živčno je zardela in vrtela zapestnico okoli zapestja. »Dobro jutro! Ti moraš biti Blair. Dobrodošla v našem razredu! Kar sedi poleg Gabriela ali Alexa.« jo je pozdravila profesorica. Blair se je živčno nasmehnila in se vprašala kako naj bi vedela kdo je Gabriel in kdo Alex. Opazila je, da sta bila v razredu le dva prosta sedeža. V prvi klopi poleg debelušnega fanta s prijaznim nasmehom, ki je zasedel celo klop in v zadnjem delu razreda, poleg fanta v črni jopici s kapuco, zaradi katere ni videla njegovega obraza, ki je deloval, kot da ga vse skupaj niti malo ne zanima. Veliko raje bi sedla poleg fanta z nasmehom, a ni bilo prostora, zato je sedla v zadnjo klop. Gospodična Müller se je nasmehnila, a Blair je opazila, da je rahlo zaskrbljena. Nadaljevala je s poukom. Blair se je obrnila k fantu poleg sebe. »Živjo, jaz sem Blair.«

»Alex.« ji je odgovoril fant po premoru in še vedno strmel pred sabo. Blair se je kar stresla ob njegovem hladnem glasu in se poskušala posvetiti pouku. Kmalu je ugotovila, da se je vse to naučila že v prejšnji šoli, zato se je spet posvetila fantu poleg sebe. Opazila je, da na mizi nima ne pisala ne zvezka in zdelo se ji je, da ga njena prisotnost ne veseli preveč. Tiho je zavzdihnila in se obrnila naprej ter spet začela vrteti svojo zapestnico. Začutila je, da jo nekdo zbada v roko s svinčnikom. Pogledala je desno in se zazrla v obraz pegasti deklici. »Pst, ne zmeni se zanj, do vseh je tak.« je rekla in z glavo pomignila proti njenemu sosedu. »Jaz sem Peggy!« »Jaz pa Blair!« Peggy se je nasmehnila in ji ponudila roko, ki jo je Blair z veseljem sprejela. Zdaj, ko je imela prijateljico se je malce sprostila. Do konca pouka je risala vzorce po zvezku, med odmorom za kosilo pa jo je Peggy predstavila še ostalim sošolcem. Ugotovila je, da Peggy kar naprej govori kot navita in da se počuti sila pomembno, ko jo predstavlja ostalim. Opazila je tudi, da Alex tudi odmore preživi stran od ostalih in kar nekajkrat ji je pogled ušel proti njemu.

To je opazil tudi njen sošolec Darren, ki je bil mimogrede tudi najlepši in najpopularnejši fant na šoli in sin župana. Sedel je poleg nje in pomignil proti Alexu. »Že odkar je prišel v naše mesto se drži zase.« Blair ga je z zanimanjem pogledala. »Tudi on ni od tu?« Darren je zmajal z glavo. »Ne, njegova mama prihaja od tu, ampak se je preselila v Avstralijo. Tam je spoznala Alexovega očeta in Alex je živel tam, dokler nista njegova starša umrla v prometni nesreči. Pred dvema letoma se je preselil k babici in dedku.« »Kar naprej nosi kapuco in z nikomer ne spregovori niti besede. Mogoče se pod kapuco skriva, ker je kaj narobe z njim.« je dodala Darrenova sestra Jessica. Blair se je zamislila. »Meni je povedal kako mu je ime.« Jessica se je namrdnila. »Ko je prišel v naš razred, sem se trudila biti prijazna z njim pa me je gladko ignoriral.« »S tem hoče reči, da je kar naprej plesala okoli njega pa ji ni namenil niti pogleda.« je dodal Mike in jo objel okoli ramen, Jessica pa ga je s komolcem dregnila v rebra. Zasmejal se je in jo poljubil. Hodila sta komaj mesec dni in Darren se še vedno ni mogel privaditi, da je njegov najboljši prijatelj osvojil njegovo izbirčno sestro dvojčico. Obrnil se je nazaj proti Blair in si jo ogledal. Medeno zlate dolge lase je imela spete v tesno figo iz katere se ji je izvil pramen las. Imela je športno postavo, oblečena pa je bila v mirne barve in njene obleke so izstopale le zaradi našitkov, ki so kazali drage znamke. Dišala je po parfumu z blagim cvetličnim vonjem, obraz pa je imela rahlo naličen z naravnimi barvami. Ko je opazila, da strmi vanjo ji je lica oblila rahla rdečica. Delovala je resna a prijazna. Zdela se mu je lepa, a zaradi lepote, za razliko od njegove sestre, Blair ni izstopala. Bila je namreč preveč umirjena in svojih darov ni tako poudarjala kot Jessica. Njegove misli je prekinil zvonec, ki je oznanjal konec kosila in začetek naslednje ure.