Le prijateljstvo?

57. Poglavje

"Alex? Alex!" Blair je stisnila njegovo roko in ga vrnila iz transa. "Si okej?" Pokimal je. "Le spomini. Pridi." Odprl je vrata bolniške sobe in vstopila sta v prostor z dvema posteljama. Na stolu med njima je sedela objokana teta Clara. Ko je med vrati zagledala Alexa in Blair je stopila k njima ter ju objela, zraven pa še vedno hlipala. "Hvala, da sta tu. James je Johna odpeljal domov. Nisem želela, da bi moral starejšega brata in sestro gledati takole." je rekla in iz lic brisala solze. Z Molly je bilo slabo, z Isacom, ki je vozil, pa še slabše. "Molly vsaj odpre oči na trenutke... Isac... Komaj je še živ." Blair je z grozo v očeh opazovala Alexovega bratranca in sestrično. Isac, ki ju je nasmejan in prijazen pobral pri živalskem vrtu, negibno leži na postelji, v gibsu in poln modric. Molly, majhna deklica, ki je oboževala Blairine kitke, z zmršenimi lasmi in zaprtimi očmi, vsa obtolčena komaj diha. Narahlo se je stresla, nato pa jo je preplavila žalost. Oba je komaj poznala, kako mora biti šele Clari, ko takole vidi svoja otroka? In Alexu, ki v prizoru ne vidi le bratranca in sestrične, temveč se ob tem še živo spominja zanj usodne nesreče? "Clara, kako dolgo si že tu?" jo je vprašal Alex. Blair je šele zdaj opazila kako se je postarala v zadnjih nekaj urah. Bila je bleda in njene oči so bile rdeče od joka. Njene roke, ki so od njunem prihodu držale roke svojih otrok, so se tresle, kar je poskušala skriti tako, da jih je ovila ob telo. "Ne vem, od kar so ju pripeljali... Že nekaj ur." je zajecljala in Alexu se je od skrbi nagubalo čelo. "Pojdita z Blair dol na kavo in prigrizek. Nekaj moraš pojesti, jaz bom ostal tu, če se kateri od njiju prebudi." ji je rekel nežno, a odločno in njegova teta je le prikimala. Blair jo je objela preko ramen ter ji ponudila robček in skupaj sta zapustili sobo.
Alex je zavzdihnil in sedel. "Držita se." je zašepetal. Ni mogel verjeti, da je spet v tej grozni stavbi, prežeti z obupom in izgubo. V tišini je opazoval Mollyn obtolčen obraz in sproti ujel pogovor zdravniških sester na hodniku. "Tukaj? Brat in sestra, udeleženca v prometni nesreči." je rekla prva. Druga je govorila tako tiho, da je komaj razločil njene besede. Spraševala je kako sta, kar je zanimalo tudi Alexa. "Dekle bo dobro. Malo u šoku in rane bodo rabile nekaj časa. Fant pa je v božjih rokah. Malokdo bi na sprednjem sedežu preživel trk s tovornjakom, a njemu je nekako uspelo. Molimo zanj." S temi besedami sta odšli dalje. "Nobene molitve ne rabiš, preživel boš. Moraš." je Alex naročil nezavestnemu bratrancu. Stisnil je njune roke kakor ju je prej držala Clara. Ni vedel koliko časa je preteklo, preden je v desni roki začutil, da mu Molly poskuša vrniti stisk. Njeni veki sta počasi zatrepetali in trudila se je odpreti oči. "Molly! Me slišiš?" Deklica se je šibko nasmehnila in odprla oči. Skušala mu je odgovoriti, a grlo je imela preveč suho, zato ji je pred usti podržal kozarec vode. "Kaj se je zgodilo?" je vprašala po nekaj požirkih. "Isac!?" se je nenadoma prestrašena zdrznila. "Ne naprezaj se." ji je naročil Alex. "Z njim je slabo, a se bo izvlekel. Poklical bom Blair, da s tvojo mamo prideta gor. Čakali smo, da se prebudiš." je pojasnil in vzel telefon.

Clara in Blair sta takoj pritekli v sobo. "Oh, Molly!" je vzkliknila teta in objela hčerko. "Hej mami." je ta tiho rekla. "Poklical bom Jamesa." je rekel Alex in z Blair sta stopila na hodnik. Clara je le pokimala in se nasmehnila hčeri.

"Misliš, da bo z Isacom v redu?" je Blair vprašala Alexa takoj, ko sta za seboj zaprla vrata. V odgovor je prikimal. "Močan je, izmazal se bo." Blair je stisnil k sebi in poklical strica ter ga obvestil o stanju. "Samo varuško najde za Johna, ki spi. Takoj pride." je rekel in jo poljubil na čelo. "Morda se jaz lahko odpeljem tja in pazim nanj..." se je ponudila, a v odgovor je le odkimal. "Z mano ostani." je proseče rekel in brez obotavljanja se je strinjala. Sedla sta na stol čakalnice in ne dolgo za tem je pritekel James z veliko bonbonjero. "Je še budna? Sem zamudil?" Od olajšanja so se mu zasvetile oči, ko je iz sobe zaslišal šibek glas. "Oči!" Planil je v sobo in objel ženo ter hčer. "Alex, pridi še ti! Tudi ti si del družine!" ga je povabila Clara. "Pojdi, jaz grem na stranišče in po kavo." je rekla Blair, stisnila njegovo roko in vstala. Pokimal je in se pridružil skupinici, Blair pa je odšla proti bolniški kopalnici.

Obraz si je splahnila z vodo in se pogledala v ogledalo. Nesreča je bila velik šok za vse. Alexova družina ji je prirasla k srcu. Kaj če se Isac ne zbudi iz kome? Bi Alex prenesel izgubo še ene osebe, ki mu je blizu? "Ne razmišljaj o tem," si je zabičala.
Odšla je do kavarne in na avtomatu vsem kupila tople napitke ter se vrnila v sobo. Vsi so se ji hvaležno nasmehnili, Molly pa jo je takoj prosila za kitko, ki jo je tako oboževala. Vesela, da se deklica počuti bolje, ji je z veseljem ugodila, a ta je zaspala še preden bi Blair dokončala. "Mislim, da je čas, da se posloviva." je zehajoč rekel Alex. "Vrnila se bova takoj, ko se zbudiva." je obljubil. Clara in James sta se jima zahvalila in se poslovila ter obsedela med svojima otrokoma, držeč se za roke.

"Alex... Vem, da je grozen čas za tole, a najini povratni karti sta za konec sledečega tedna..." je previdno rekla med vožnjo proti hiši. Alex se je namrščil. "Grozen čas." se je strinjal, a rekel ni ničesar več. Po njegovem izrazu sodeč je vedela, da razmišlja in ni ga želela še bolj vznemirjati. V tišini sta prispela do doma, se stuširala in legla v posteljo. "Lahko noč." je šepnil in jo stisnil k sebi. "Lahko noč." mu je odgovorila.