Le prijateljstvo?

58. Poglavje

Nekaj dni pozneje je zdravnik odobril, da Molly z zdravljenjem nadaljuje doma, a Isacove oči so ostale trdno zaprte. Družini je odleglo, da deklica lepo napreduje, hkrati pa jih je še vedno skrbelo za njenega brata. Dan, ko bi se Alex in Blair morala vrniti se je nevzdržno bližal, toda Alex še vedno ni želel govoriti o tem.

Dva večera pred načrtovanim odhodom je Kelly na plaži spet organizirala piknik. Vsi so vedeli, da se je tako želela posloviti od njiju, a tega, predvsem zaradi Alexa, nihče ni rekel naglas.
Blair si je na ustnice nanesla glos in si popravila pramen las, ki ji je s kitke ušel na obraz. "Si pripravljena?" jo je poklical glas z vrat. "Že tečem." mu je odgovorila. Vprašanje o odhodu je viselo med njima in ustvarjalo napetost, ki jo bi bilo možno rezati z nožem. Zadnjih nekaj dni sta komajda spregovorila drug z drugim, molčala pa sta tudi celo pot do plaže. Ko sta se približala prijateljem, ju je Kelly objela, Ray pa jima je podal pivi. Roxy je kot ponavadi spregledala Blair in pozdravila Alexa in začela kramljati z njim. Tokrat nikomur ni bilo do iger. Poslušali so glasbo in nad ognjem pekli penice. "Pogrešala te bom. Glej, da mi boš pisala." je Kelly tiho naročila Blair. "Seveda ti bom! In poklicala po Skypu. Pa tudi ti moraš priti k nam." ji je ta odgovorila. Počitnice so minile kot bi mignil, s Kelly pa sta postali dobri prijateljici. S svojim optimizmom, klepetom in nakupovalnimi izleti ji je popestrila obisk Avstralije pa tudi pomagala v težkih trenutkih. "Škoda, ker ne moreta ostati za vedno." Blair ji je v odgovor pokimala.
Roxy pa je imela drugačne načrte. Alexa je prepričala, da sta se sprehodila ob vodi, Raya pa je poslala zamotit drugi dve dekleti. "Se kaj veseliš, da boš odšel nazaj v Ameriko?" je vprašala Alexa. "Ne." ji je ta odgovoril odrezano. "Zagotovo ti ni lahko spet zapustiti doma. In družine, prijateljev." Njen glas je bil poln lažnega sočutja. "Nočem govoriti o tem." jo je poskušal zavrniti, a to je kačo še bolj spodbudilo. "Razumljivo. A kdo pravi, da moraš nazaj? Polnoleten si. Starša sta ti zapustila dovolj, da živiš sam dokler ne dokončaš šole. Še za univerzo imaš dovolj. Lahko bi ostal. Tu te čaka lepša prihodnost kot v nekem zakotnem mestecu. Plus tu so tvoji sorodniki, ki te z Isacom v bolnici potrebujejo. Vsaj premisli o tem." je rekla in stisnila njegovo roko. Otresel se je je in pospešil korak. "Nočem o tem." je spet rekel, a na njegovem obrazu je prebrala, da ga je z izjavo o Isacu potisnila čez rob. Resno je začel razmišljati o tem, kar pomeni "adijo Blair, helja Roxy". Obrnila se je stran in se zmagovalno nasmehnila.

"Blair, greva." se je odločil, ko sta se Roxy vrnila k ognju. Vsi so ga čudno pogledali, saj ji ni nikoli ukazoval, Blair pa je le vstala. Vedela je, da mu je težko in njegovo odrezavost je pripisovala temu. Poslovila sta se od prijateljev in se odpravila proti domu. "Kaj, če sploh ne bi odšla. Če bi živela tu, v tej hiši?" jo je vprašal na poti nazaj. Presenečena je bila, da se je sploh pogovarjal z njo, še posebej pa, da je omenjal odhod. "Alex, saj veš, da ne moreva." je mehko rekla. "Name čakata Trudy in Bert, nate pa babica in dedek. Plan je bil, da se vrneva ob koncu počitnic." Z odgovorom ni bil zadovoljen. "Vsi ti ljudje so normalno živeli tudi preden sva se priselila k njim. Tudi naprej bi lahko. Le ena oseba manj v hiši, kar pomeni več prostora." je zatrdil. "Ne moreva ostati tu. Moja mama se ne bi strinjala. Nekaj drugega je živeti tu med počitnicami, kakor pa preseliti se za stalno." Zamahnil je z roko. "Pozabi, da sem karkoli rekel." je zamrmral ter se zaprl v kopalnico. S tem je bil pogovor zanj končan, Blair pa se je žalostna sesedla na posteljo. Ni se želela prepirati z njim toda nikakor ni mogla ostati tu. Upala je, da se bo do jutra pomiril, saj jima je do leta manjkalo še manj kot 48 ur.

Zbudila se je sama v postelji, Alexa pa je našla sedeti na terasi s papirjem in svinčnikom, zatopljenega v misli. Ni ga želela motiti zato je le odšla v kuhinjo po zajtrk in kavo. Pojma ni imela kako naj nadaljuje pogovor prejšnjega dne in ali ga je sploh pametno nadaljevati. Bala se je namreč, da bi še vedno želel ostati tam in bi se morala vrniti sama. Ni si mogla predstavljati življenja brez njega. "Jutro. Kaj lačen?" ga je vprašala, ko se je vrnila na teraso. Pogledal je pladenj v njenih rokah in odkimal. "To pa ne zveni kot ti. Nikoli ne odkloniš hrane, si bolan?" se je pošalila, a Alex se ni niti nasmehnil. "Sem že jedel, ko si spala." je odgovoril in spet gledal v papir pred sabo. V tišini je popila svojo kavo, nato pa vstala. "Poklicala bom Kelly, če gre z mano po trgovinah. Jess sem obljubila spominek." Spet je le pokimal, ona pa je odšla v sobo in poiskala telefon. V imeniku je poiskala Kelly, toda ta se ni oglasila. Prvič odkar je z Alexom se je Blair počutila zares samo. Gledala je v telefon v svojih rokah in po licu ji je spolzela solza. Prav takrat je naprava zazvonila in hitro se je oglasila. "Jess!" je presrečno vzkliknila Blair. "Uau, tole pa je bilo hitro!" se je zasmejala ta. "Tako sem vesela, da si poklicala. Vse bi dala, da bi te sedaj imela tukaj." Blair je komaj zadrževala solze. "Vedno sem le klic stran, vidiva pa se že čez dva dni. Povej mi, kaj te muči. Po tvojem glasu slišim, da nisi najbolje." Blair ji je povedala vse o nesreči in Alexovi želji, da ostaneta tam. Jessica jo je poskušala potolažiti, a tudi ona ji ni mogla zagotoviti, da si Alex ne bo premislil in res ne zapustil Avstralije. Navkljub temu, se je po pogovoru Blair počutila veliko bolje, kmalu za tem pa ji je klic vrnila tudi Kelly in sprejela njeno povabilo za nakupovalni izlet. 

"Vsi si želimo, da bi Alex ostal. Pa tudi ti. In razumeti moraš, da je bil to njegov dom celo življenje z izjemo zadnjih dveh let." je tri ure pozneje rekla Kelly, ko sta sedeli v kavarni. "Žal vem. Toda jaz ne morem ostati tu. Moje življenje je v Ameriki. Še vedno se želim vrniti v New York." Kelly je skomignila z rameni. "Zagotovo se bo vrnil s tabo, saj tudi babice in dedka ne more kar tako zapustiti. Ne morem pa trditi, da se ne bo slej kot prej vrnil sem." Blair je zavzdihnila. "Najin let je jutri, o tem pa noče niti govoriti. Niti začel ni s pakiranjem." je zamrmrala. "Prepričana sem, da se bo vse uredilo kot se mora." ji je z nasmehom odgovorila prijateljica in vstala. "Pridi, greva po tisto darilo za Jessico."

Ko se je zvečer z naročjem nakupovalnih vrečk vrnila domov, Alexa ni bilo. Pričakalo jo je sporočilo, da je odšel v bolnišnico obiskat bratranca. Stuširala se je in ga poskušala počakati na terasi, a nazadnje je zaspala v počivalniku, s knigo v roki. Vrnil se je okoli desetih in jo našel zunaj. Sklonil se je k njej in ji vzel knjigo ter se žalostno nasmehnil. Izbrati med domom in njo je bilo zanj skoraj nemogoče. Rahlo jo je dregnil, da se je zbudila, nato pa jo napol spečo spravil v posteljo.