Le prijateljstvo?

62. Poglavje

"Hej, ste kje videli mojo sestro?" je vprašal Darren in prisedel. Blair in Peggy sta se spogledali in planili v smeh. "Zachu razkazuje knjižnico." je komentirala Sandy in zavila z očmi. "Si morate misliti, šola se je šele dobro začela pa imamo že prvi test?" je Mike naveličano poskušal zamenjati temo. Ljubosumje mu je kar žarelo z obraza. "En mesec smo že dali mimo. Poleg tega pa si profesorica Wayland želi le preveriti koliko biologije nam je dejansko jasne. Vsi vemo, da od gospe Waters nismo kaj dosti pobrali." je skomignila z rameni Blair. "Se oglašaš ti, ki itak znaš že vse od prej." je z očmi zavila Peggy. "No, če vidite Jess, ji povejte, da sem moral oditi k sosedom z očetom. Uradni obisk in to, zato lahko špricam." Darren je rahlo zardel in vstal. "Ji bomo sporočili. Uživaj na uradnem obisku." se je namuznila Blair in Peggy poleg nje se je zasmejala. "Pa pozdravi Chloe." V odgovor je nekaj zamomljal in se hitro pobral. "Odkar se njegov oče dogovarja za sodelovanje s sosednjim mestom, se Darren nekam veliko zanima za županovanje." je veselo pripomnila Peggy, Blair pa je prikimala. Preden bi nadaljevale pogovor, ju je zmotil šolski zvonec, ki je naznanjal konec malice.

Po pouku je Jess ujela Blair pri izhodu. "Moraš mi pomagati z učenjem biologije. Ne morem se pred Zachovi mami oddati praznega testa. Njemu pa tudi ne morem reči. Genij je, imel me bo za neumno." jo je prosila vsa obupana. "Z največjim veseljem. Drugače pa te tudi on ne bi imel za neumno. Če sem prav slišala, ima on kar nekaj težav z angleščino." ji je obljubila ta. Test je bil že čez dva dni, zato sta se kar takoj odpeljali do Jessice in začeli z učenjem. Kot sta končno obdelali celotno snov, sta se zaklepetali in končali v kavari, z rogljički in kavo pred sabo. "Blair, že 2 meseca sta minila od tvojega prihoda in razhoda. Mogoče bi bil čas, da daš priložnost še kakšnemu fantu. Nimajo vsi tako zakompliciranih okoliščin kot Alex." je Jess spodbujala prijateljico. Ta je zmajala z glavo. "Ne želim nobenega razmerja. Sama sem čisto zadovoljna." je odgovorila s prisiljenim nasmeškom. Še vedno ni rada govorila o vsem skupaj. "Ne moreš biti za vedno sama le zaradi enega fanta." se ni strinjala Jessica. "Kam se mi pa mudi? Saj smo še mladi. Mogoče bom nekoč res spoznala nekoga, ki ga bo nadomestil, ampak časa imam dovolj." V mislih je dodala, da je sicer njega nemogoče nadomestiti, a približek se morda najde. "Saj ravno to. Mladi smo, sedaj je čas, da se zabavamo in se zaljubljamo. Ko boš stara, boš imela preveč dela s službo in dojenčki." jo je zavrnila prijateljica. "Bistvo tega, da smo mladi je, da imamo dovolj časa za razmerja. Sedaj sem čisto zadovoljna sama." Jess je zavila z očmi. "Pusti, da ti uredim vsaj en zmenek. Samo enega. Potem pa bom obupala, če boš tako želela." jo je prepričevala. Blair se je nazadnje vdala. "Prav. Ampak res le enega." je privolila. "Superca!" Jess je v rokah že držala telefon. "Ej, nisem mislila takoj sedaj!" je zaklicala Blair. "Pomiri se, samo Zachu odpisujem in Peggy sporočam, da naju čaka iskanje fanta zate." Zavila je z očmi in vzela še en rogljiček, Blair pa se je zraven spraševala v kakšni godlji se bo zaradi prijateljic znašla tokrat. 

Uro pozneje se je kavarna zaprla in počasi sta se odpravili proti domu. V avtu sta še razglabljali o filmu, ki sta si ga nameravali ogledati naslednji teden v kinu, ko je Jessica nenadoma obmoknila. Blair, ki je ravno brskala po torbi jo je začudeno pogledala. "Mislim, da ne bo nič s tistim zmenkom." je zamrmrala Jess in Blair je začudeno pogledala pred avto. Na vhodu v Trudyino in Bertovo hišo je sedel visok fant, meter od njega pa je stal črn motor. Blair je previdno stopila iz avtomobila, a naprej se ni premaknila. Z roko se je dotaknila zapestnice. Alex je vstal in stopil korak naprej, nato pa obstal na mestu. Prva se je zganila Jessica in stopila do njega ter mu primazala klofuto. "Tole si zaslužiš. Sedaj pa vaju bom pustila sama, da se pogovorita." je rekla in se odpeljala. Alex in Blair sta še nekaj časa stala v tišini, nato pa se je Alex odkašljal. "Jess ima prav. Zaslužim si vse klofute. Prav tako ima prav Kelly, ki mi je prav tako stisnila eno in mi povedala, da sem idiot. Žal mi je. Vse sem zasral. Ne bi se smel odmakniti in biti hladen do tebe. Še posebej pa te ne bi smel pustiti, da greš sama na tisto letalo. Razumem, če me sovražiš. Vso pravico imaš do tega." Blair je planila v jok in stopil je korak proti njej. "Si res tukaj?" Pokimal je. "Boš ostal tu?" ga je previdno vprašala. "Bom." ji je odgovoril in stekla je proti njemu. Razširil je roke in jo objel, ona pa je obraz zakopala v njegov prsni koš in zraven jokala. Božal jo je po laseh in stiskal k sebi. "Žal mi je. Nikol več te ne bom zapustil." ji je tiho prigovarjal. Počasi se je odmaknila od njega in stopila korak nazaj ter ga pogledala v oči. "Včasih sem zaprla oči in si predstavljala, da si tu. Ta misel se je zdela tako resnična, da na koncu nisem upala odpreti oči saj sem vedela, da boš izginil in ostala bom sama, razočarana... toda ne razočarana nad tabo, ker te ni, temveč nad sabo, ker si želim, da bi bil tu. " je zašepetala. "Tega si ne morem spet privoščiti Alex. Preveč boli. Kako naj vem, da si ne boš premislil in se kar naenkrat odločil vrniti domov?" Ko jo je pogledal v oči je videl kako močno jo je prizadel in najraje bi se pogreznil v zemljo. Kako ji je mogel storiti kaj takega? "Odšel bom le, če boš tako želela ti. Mislil sem, da je moj dom v Sidneyu in da bom lahko le tam srečen. Toda motil sem se. Brez tebe nisem nič ne tam, ne tu." je zmajal z glavo. "Toda zakaj si potem potreboval 2 meseca, da si to ugotovil?" ni bila prepričana. "En mesec sem se le zapijal, dokler me ni Kells spravila k sebi. Nato sem en mesec potreboval, da sem zbral pogum in prišel sem, čeprav sem se bal, da me na smrt sovražiš." je priznal. Žalostno se je nasmehnila in ga spet objela. "Nikoli te ne bi mogla sovražiti. Ljubim te, Alex." Z dlanmi ji je objel obraz ter jo poljubil. "Tudi jaz te ljubim. In prisegam, da te nikoli več ne bom zapustil." ji je nežno rekel in ji z obraza odmaknil pramen las. 

****

Nočno nebo je razsvetljevala luna, zvezde pa so živahno utripale. Na skali ob jezercu sta objeta sedela Blair in Alex. V tišini sta opazovala rahlo valovanje vode in se nasmihala ob spominih. Po nekaj letih študija v New Yorku, sta se oba vrnila v kraj, kjer se je njuna zgodba pričela. Sedaj je bila ona odvetnica, on pa zdravnik. Kjub nasprotovanju vseh njunih newyourških prijateljev sta se odločila živeti prav tu, v majhnem mestecu sredi ničesar. Blair se je zasmejala, Alex pa jo je začudeno pogledal. "Ko sem prvič stopila z vlaka in je name čakal Bertov poltovornjak, si nisem nikoli mislila, da se bom kdaj prostovoljno vrnila sem." Nasmehnil se je in prikimal. "Tudi meni se sanjalo ni, da bom raje živel tu kakor v Sidneyu." je priznal. Občasno je še pogrešal svoj rojstni kraj, a tam sta se vrnila vsako poletje, s prijatelji in sorodniki pa je ostal v stiku. Ničesar ne bi zamenjal za življenje z Blair. "Mislim, da je čas, da se opraviva domov." je rekla Blair in skočila s skale. "Kot botra se ne smem prikazati z ogromnimi podočnjaki." se je zasmejala. "Ne morem verjeti, da bo Jessin in Zacharyjev fantek star že pol leta." je zmedeno rekel Alex. "Tudi jaz ne. Pa tudi, da bom družica na poroki Kelly in Isaca." se je strinjala. "Jaz pa njegova priča." se je zasmejal on. Z Alexovim odhodom sta se njegov bratranec in najboljša prijateljica zbližala bolj kot bi kdorkoli od njih pričakoval. "Jutri pred krstom se morava ustaviti še na grobu." je nežno rekla Blair in Alex je prikimal. Dedek je umrl pred nekaj leti zaradi srčnega zastoja. Zaradi tega, Isacove in Mollyine nesreče ter smrti svojih staršev se je odločil postati zdravnik. Njegova babica se je težko spoprijela s smrtjo moža, a vsak dan je molila zanj in čakala, da se mu bo pridružila tudi sama. Do takrat pa se je zamotila s kuhanjem, svojim vrtičkom in društvom upokojencev, ki sta ga vodili s Trudy. "Čez dva dni sva vabljena še na večerjo k mojemu očetu. Menda pride tudi Melanie z možem in Sam s Peggy. Jacka pa ne bo, v sosednjem mestu dvori natakarici in končno jo je prepričal v zmenek." se je zasmejala Blair. "Vso srečo njemu. Upam, da mu uspe." je veselo rekel Alex. Pokimala je in iz skale potegnila še njega. "Sedaj pa res morava proti domu." je odločno rekla in stopila proti motorju. Prijel jo je za roko in potegnil k sebi. "Mislim, da imam prej še čas, da storim tole." je zašepetal in jo poljubil. Vse je bilo točno tako, kakor je moralo biti.