Le prijateljstvo?

16. Poglavje

Ko sta prišla do motorja jo je Alex gledal s tistim ocenjujočim pogledom. Ko ji je zapenjal čelado je namrščila čelo, česar sicer ni mogel videti, in ga vprašala: »Kaj pa je?« Nasmehnil se ji je in zapel še svojo čelado. »Kako si?« je nazadnje vprašal in skomignila je z rameni. »Srečanje se je dobro izteklo. Torej sem najbrž dobro?« Ob njenem vprašujočem tonu se je nasmehnil. »Ah, saj ne vem. Nisem niti vedela kaj naj pričakujem, ampak vse skupaj se je zelo hitro končalo. Ko se kaj takega zgodi v filmih je vse veselo in čustveno in jokavo in ne vem kakšno še. In ne počutim se nič drugače kot sem se.« Zmajala je z glavo zavzdihnila. Alex ji je na glavo posadil čelado in jo zapel. »V filmih itak vse preveč napihnejo. In saj tudi nisi nič drugačna kot si bila. Še vedno si ista Blair, ki je pred dvema mesecema prišla živet k stricu in teti. Ista Blair, ki je kot zlati prinašalec stala pod drevesom. Le, da si bolj sproščena ampak za to si pridržujem vse pravice.« Zasmejala se je in zlezla na motor. Oklenila se ga je okoli pasu in odpeljal jo je do svojega doma. »Čas je že, da spoznaš mojo babico. In dedka, če ne spi.« je rekel in se zarežal. Vstopila sta v hišo in pričakala ju je Alexova babica s toplim poznim kosilom. Ko je Alex opravil z uradnim predstavljanjem je njegova babica Blair stisnila v objem in ji naročila, naj jo kliče kar Babica. Dedek je zmedeno mežikal iznad časopisa in dodal, da kdor njegovo ženo kliče Babica, naj njega kliče Dedek. Vsi skupaj so se zasmejali in sedli h kosilu. Blair se je zdelo, da še ni jedla boljših testenin. Trudy je res dobro pekla, testenine pa so ji bile španska vas.
Ura je bila že šest, ko je Alex odložil Blair pred hišo njene tete in se odpeljal z obljubo, da jo zjutraj pride iskat in odpelje v šolo. Odpeljal se je v center mesta, parkiral motor in se začel sprehajati po dobro znanih ulicah. Kot vedno se je ustavil v pekarni nato pa zavil v skrito odmaknjeno ulico. Ulica je bila dobro skrita očem in je bila nekdaj glavno zbirališče mladine, ki se je mečkala v temi. Toda čas je marsikaj spremenil. Mladi so raje svoj čas preživeli doma, pred sicer starimi računalniki, katerih se ljudje drugod niti pritaknili nebi, v tem mestu kjer je vsaka najmanjša sprememba bila kakor globalna katastrofa pa so bile komaj delujoče in stare škatle pravi hit. Tako je ulica ostala prazna, nanjo pa je le redko zavil potepuški maček ali skriti kadilec oziroma odvisnik kake druge vrste. Alex se ni zmenil za pijanca, ki je ležal ob smetnjaku in po skriti poti prišel do starega skrivnega vhoda ruševin nekdanje cerkve. Preplezal je porušeno kamenje in skočil na prostor, kjer je nekoč stal oltar. Sprehodil se je v prostoru med nekdanjimi klopmi. Večkrat si je zamišljal svojo mamo, ki kot otrok stopa po istih tleh in pri srcu ga je zabolelo. Spraševal se je ali bi življenje videl drugače, če bi se rodil v tem mestecu in odraščal prav tu, kot njegova pokojna mama. Imel je skrivnost. Tako globoko jo je zakopal, da zanjo ni vedela niti Blair. V tisti prometni nesreči pred dvema letoma nista umrla le njegova starša, temveč tudi otrok, ki ga je pod srcem nosila njegova mama. Bila je noseča že pol leta in tri mesece pozneje bi morala na svet priti Alexova mlajša sestrica. Želeli so jo poimenovati Grace – Milina. Milo dete, ki ni nikoli ugledalo sveta. Mama za svojo drugo nosečnost ni povedala svoji mami. Mislila je, da ji še vedno zameri, ker je odšla od doma, saj ni sprejela niti povabila na poroko svoje hčere zato ji ni nikoli pisala, razen ob praznikih in ko se je rodil Alex. Babica je Alexu povedala, da ni mogla priti, ker si ni mogla privoščiti potovanja, a njegova mama tega bi nikoli izvedela. Zanjo je bilo prepozno. Prav tako pa je bilo prepozno za otroka, ki ga babica nikoli ne bo spoznala. Zato je skrivnost obdržal zase. Babice ni želel še bolj bremeniti. Večkrat je sedel med temi ruševinami cerkve in samo razmišljal kakšno bi bilo življenje, če ne bi prišlo do nesreče. Sem ni prišel, da bi bil blizu Boga ampak ker sem ni prišel nihče drug. V Boga ni več verjel. Kajti zakaj bi Bog vzel življenje njegovima staršema, ki sta bila vedno dobra in otroku, ki ni imel niti priložnost zagrešiti greh? Vsakič, ko je razmišljal o tem so mu v oči stopile solze. Sem ni prišel že dva meseca, od kar je spoznal Blair. Sedel je na tla in se prepustil toku misli.