Le prijateljstvo?

4. Poglavje

Blair je uživala v vožnji, a navdušenje se je mešalo s strahom pred padcem in preden se je dobro zavedala je tesno objemala Alexa. Ko sta se čez nekaj minut ustavila v garaži in ji je snel čelado, je bila vsa rdeča v obraz. »Kje pa sva?« ga je vprašala. »V moji garaži. Bližje je od doma Berta in Gertrude. Ko se posušiš ju lahko pokličeš in jima sporočiš, da si živa in zdrava.« »Hvala ti.« Skomignil je z rameni, odprl vrata garaže in stopil v sobo. Blair mu je sledila in prizor jo je presenetil. Soba je bila skromno opremljena in pospravljena. Namesto športnih plakatov in razmetane športne opreme kot bi pričakovala v fantovski sobi so Alexovo sobo krasile slike Avstralije, police pa so bile polne knjig in zgoščenk. Ob vratih je stala deska za surfanje. »Ali surfaš?« ga je vprašala, ko je izstopil iz kopalnice. »Včasih sem. Tam imaš kopalnico, če jo potrebuješ, na mizi pa je telefon. Na steni boš našla Bertovo telefonsko. Babica je zapisala vse telefonske v vasi.« je rekel Alex in slekel jopico. Blair si ga je takrat prvič dobro ogledala. Opazila je, da ima daljše svetle lase in modre oči, ki spominjajo na ocean. Na obrvi je imel manjšo brazgotino. Alexu je bilo neprijetno, da si ga ogleduje, zato se je hitro obrnil stran. Blair je zardela in odšla v kopalnico. Opazila je, da ji je Alex pripravil brisačo. Pogledala se je v ogledalo in iz obraza sprala sledi maskare. Nato si je razdrla figo in lase posušila z brisačo. Zaradi vlage so se ji rahlo kodrali. Oblačila si je ožela in jih ponovno oblekla. Sicer ni prenesla mokrih in zmečkanih majic, a drugega ni imela. Globoko je vdihnila in izdihnila, nato pa stopila nazaj v Alexovo sobo.

Medtem, ko je bila Blair v kopalnici si je slekel oblačila in jih obesil na radiator, nato pa oblekel suhe hlače. Spraševal se je, če je bilo pametno Blair pripeljati sem, a v glavi je jasno slišal mamin glas, ko ga je kot otroka učila, da mora zmeraj pomagati dekletu v težavah. Nazadnje se je sprijaznil z mislijo, da ni imel izbire. Želel si je že obleči majico, nato pa se je spomnil, kako si je Blair ogledovala njegov obraz in nato zardela, ko jo je zasačil. Nasmehnil se je ob misli na njeno rdečico in pomislil, da mu je to všeč. Misel je hitro pregnal iz glave, a nazadnje vseeno ostal brez majice, saj so se ravno takrat odprla vrata kopalnice. Pogledal je proti Blair, ki je, kot je pričakoval, zardela. Pogled je hitro umaknila iz njegovega izklesanega trebuha in ga pogledala v oči. Gledal je kako je postajala vse bolj rdeča in kar naenkrat mu je ušel nasmeh. Blair se je začudila nasmehu, on pa se je začel naglas smejati. »Rdeča si kot rak!« je rekel in presenečenje nad seboj poskušal skriti z zbadljivkami. Vse od smrti staršev se ni iskreno smejal in začudilo ga je, da je iskren smeh iz njega izvabila tako vsakdanja stvar kot je zardevanje. Blair se je jezno obrnila stran in odkorakala k mizi ter vzela telefon, da bi poklicala strica in teto, on pa si je oblekel majico.